Blog 062: Hiša Franko in Ana Roš

, 20. Apr 2018 | No Comments

Osmega aprila sem imela rojstni dan in Domen mi je pripravil presenečenje. Na sončno soboto sva se odpeljala do Hiše Franko in na kosilo najboljše kuharice na svetu, Ane Roš. V nadaljevanju si poglej, kaj vse sva pojedla in popila. Fotke so!

Da me bo presentil, mi je sicer povedal že decembra lani in bil potem tiho do mojega rojstnega dne, kar je zanj res nenavadno. Nato mi je zjutraj rekel, da gremo na kosilo v restavracijo Rosana. In mi ni bilo jasno – kakšna rosana, kje je to, kaj je to. Nato pa sem pomislila. Roš! Ana! Mislila sem si “še dobro da ma šiht, tele fore mu res ne grejo”. Ampak presenečenje je bilo pa vseeno fajn. Skoraj tako, kot vožnja s helikopterjem nekaj let nazaj. Oboje sem si enkrat v življenju želela doživeti, a se mi je zdelo tako zelo daleč in tako zelo nedosegljivo. In oboje sem doživela! Aah, Domen. ♡

Moja največja sreča v življenju je hrana in vse, kar je z njo povezano. In to ve tudi Domen. Ker na mojo srečo tudi on rad je in odkriva nove okuse – če ne bi, ne vem, kako bi to življenje vozila skupaj! – je vsako (večje) praznovanje povezano s hrano. Tudi destinacije za izlet, dopust načrtujeva z mislijo na hrano. Če vem, da hrana tam ne bo ok, me kar težko prepričaš, da sploh grem tja. Ker vse to Domen dobro ve, me je letos za moj rojstni dan odpeljal v Kobarid, kjer sva naročila degustacijski meni z osmimi hodi in pa spremljajočo vinsko izbiro (le eno, ker nisva prespala in sva se morala peljati še nazaj domov).

Proti Kobaridu sva se odpravila zgodaj dopoldne, saj pot iz Ljubljane do tja traja dobri dve uri, če ne še več. Kar je za Slovenijo pač veliko. Šla sva z avtom in sicer po avtocesti do Logatca, potem pa po navadni cesti vse do Kobarida in še malo naprej do Starega Sela, kjer se nahaja Hiša Franko. Na poti je bilo kar nekaj del na cesti – največji odsek, kar štiri kilometrski, je bil pri Stopniku, kjer je bila vožnja zelo počasna in ne drznim si sploh pomisliti, kako je tam voziti ponoči. Si pa predstavljam, da bo pot še lepša, ko bo tam cesta urejena.

Dan je bil prečudovit. Lep, sončen, topel in zelo prijazen za popotnike. Okolica ob poti do Kobarida je bila prečudovita. Travniki, gozdovi, večinoma lepe ceste. Pravo doživetje je bila že sama vožnja do tja!

Okolica

Hišo Franko sva našla brez težav, saj se nahaja ob cesti, le malo naprej od Kobarida. Najprej sva ugledala znak hiše, nato pa zavila na prav simpatično parkirišče z veliko prostora za parkiranje.

Prišla sva pol ure prej, zato sva se usedla na klopco ob potočku in se nastavljala nežnim sončnim žarkom.

Prečudovito!

Nato pa sva odšla v restavracijo, kjer so nas pričakale prijazne gospodične in gospodiči.

Interier in pogrinjek

In so naju posadili. Čeprav je bilo čisto, ni čisto nič dišalo po hrani in je bilo svetlo ter z lepim razgledom na okoliške travnike, me je obedovalnica malenkost razočarala.

Vidiš? Tako zelo … preprosto. Nič kaj takega ne bi človek pričakoval v restavraciji s takim renomejem! Zmotile so me predvsem mize. Všeč pa mi je bil mali stolček za odlaganje torbic!

Poglej pogrinjek.

In okras na mizi.

Vidiš kamen v ozadju? Ja. Nič kaj moderno. Nič kaj elegantno. Nič kaj vabljivo. Zelo monotono. In hladno.

Sedaj pa k bolj prijetnim temam! K hrani. Ki pa je bila takšna, kot je bilo pričakovati. Vrhunska!

Ker sem imela rojstni dan, sva nazdravila s penino.

Hrana: Pozdrav iz kuhinje

Ob prihodu so naju na mizi pričakale sirne skorje.

Narejene s fantastičnim jamskim sirom. Ki ni bil ne premočan, ne masten, ne preslan. Odličen!

Prinesli so še doma narejeno spenjeno maslo in domač kruh iz fermentiranih jabolčnih lupin. Oboje je bilo neopisljivo. Maslo je bilo penasto, okusno, sveže, kruh je bil dišeč, znotraj mehak in na zunaj popolno hrustljav. Nepozabljiv! Čez celoten obrok so nama nosili dodatne kose in nisem se ga mogla najest. Ko sem dala košček sredice na jezik in pustila, da se stopi, sem okušala jabolka. Fantastično!

In ta skorja. Poglej si no to skorjo …

Drugi del pozdrava iz kuhinje sta bila dva krožnika.

Korenje in lešnik z maslom (spodaj levo) ter korenje in fermentirana skuta (spodaj desno). Očitno mi je maslo resnično všeč, saj je bil grižljaj z maslom fantastičen. Kombinacija mehkega korenčka in osvežilnega masla je bila slastna.

In še pomladni zavitek. S čemažem in mascarpone kremo. Ovit z riževim papirjem, predvidevam. Osvežilno, prijetno na okus in zelo dobro.

Hrana: Prvi krožnik

Na krožniku je sardina na koromaču, dimljeno mleko in kandirana limona. Spenjeno mleko je bilo lep kontrast bolj močnemu okusu sardine, za svežino pa je lepo poskrbela kandirana limona. Všeč mi je bil kontrast okusov in pa koromač. Sem že rekla, da mi je koromač vedno bolj ljub? Poleg jedi je bil še kozarček tople koromačeve osnove.

Hrana: Drugi krožnik

Nadaljevali smo s kurjimi črevci, grahom, jagodo in mandljevo vodo. Vsaj tako je pisalo na meniju. Jagode sicer nisem videla. Je bil pa ta krožnik neimpresiven. Zelo pozabljiv. Čeprav lep.

Hrana: Tretji krožnik

Nato je prišel spet popoln krožnik. Imamo raviole s cvetačo, teličkova jetra in redukcijo škampov. Ravioli so se topili v ustih. In tanki lističi surove cvetače so bili čudovit kontrast mehkim raviolom. Fantastično!

Hrana: Četrti krožnik

Na četrti krožnik so v Anini kuhinji položili nekaj azijskih okusov, krožnik je poimenovala Goveji jezik umami. Imamo tanke rezine govedine, dashi juho iz sušene postrvi in nariban surov gomolj zelene. Zopet je Ana poskrbela za čudovit kontrast mehke govedine in hrustljave zelene. In juha. Lahko bi je popila cel pisker. Ravno prav slana, nič kaj premočna in čudovitega okusa.

Hrana: Peti krožnik

In spet sem predse dobila božanski krožnik. Rdeča postrv se je kopala v sirotki, na njej pa je pražen mak, rdeča pesa v kisu tonke in divja vodna kreša. Že sama riba je bila fantastično pečena, skupaj z sirotko in pa hrustljavo peso ter zeleno krešo, je bil vsak zalogaj prava pravljica. Med najljubšimi jedmi celotnega obroka!

Hrana: Šesti krožnik

Nikoli prej nisem jedla vampov. Ko sem videla, da so na meniju, sem si rekla, da če bo kdo znal vampe pripraviti tako, da zasijejo v svoji najlepši luči, potem bo to Ana. Na krožniku so bili skupaj z gobicami, bobom, jamskim sirom in mlado pečeno koprivo. Kuhani so bili v divjem fondu. Jed je bila okusna. Spet sem bila navdušena nad sirom – enakega so uporabili pri pripravi sirovih skorjic, všeč pa so mi bile predvsem gobice. In vampi? Prav dobri. Teksturo lignjov imajo.

Hrana: Sedmi krožnik

Sedmi krožnik je bil med najbolj atraktivnimi. Poglej si no to postavitev. In ne, žal regrat ni bil za jesti, je bil le za okras.

Ta krožnik, poimenovan Poližite prste, je bil Anin izkaz ljubezni do Gaggana, tajskega šefa, ki je med najboljšimi šefi na svetu. Imamo kozlička in rakovico ter jušno osnovo, v kateri plava melisa. Fantastični okusi! Mehko meso v zavitku, krepka juhica, osvežilna melisa. Nepozabljivo!

Hrana: Vmesni sirni krožnik

Prijazni natakarji so nama pred sladico ponudili še sirni krožnik. Ker sva želela poizkusiti vse, sva privolila. Prinesli so nama štiri kravje sire, fermentirano skuto in slivovo marmelado. Na plošči so bile še tanke rezine hruške in kandirani orehi. Siri so bili povprečni. Najboljši je bil prav prvi (predlagali so nama vrstni red poizkušanja), ki je spominjal na ementalerja. Zelo všeč mi je bila marmelada in pa kandirani orehi. Fermentirana skuta je bila zelo zelo močna in to je bila edina sestavina, ki sva jo pustila. Nič kaj fajn. Sirna plošča je bila zelo pozabljiva in ne bi je priporočala.

Hrana: Osmi krožnik

Osmi krožnik, po filmu Jana Cvitkoviča poimenovan Kruh in mleko, je bil na pogled impresiven.

Ves čas naju je spremljala vinska spremljava. Vina – pri vampih sva dobila pivo – so bila dobra. Večinoma bela in eno rdeče. A poleg penine, je bilo najboljše prav vino Chardonnay. S to sladico se je 100% ujemalo!

Vino je bilo polsladko, letnika 2006. Resnično fantastično! In sladica? Zadovoljiva. A nikakršen presežek. Sladoled je bil narejen iz kvasa, kanelon pa iz jabolk.

Hrana: Posladek

Po treh urah smo z glavnimi krožniki in vinsko spremljavo zaključili. Vmes sva spremljala dogajanje naokoli – ves čas je bila na spregled Ana, ki je malo pospravljala stole, ki so jih italijanski gosti premikali sem in tja, malo tipkala na računalniku v notranji jedilnici in malo kramljala z gosti.  Ves čas se je, tudi po jedilnici, smukal majhen kuža (ki ni bil nikoli dovolj na miru, da bi ga fotkala!), zunaj pa se je soncu nastavljala muca.

Ko smo z glavnimi krožniki zaključili, sva dobila še posladek. Domen je poleg pil kavo z mlekom. Pravi, da je bila dobra.

Posladek so sestavljali sladoled iz sadja, ki zelo spominja na jagode, maslen piškot, pehtranov piškot in božanski čokoladni trufel s curryjem in papriko. Trufel je bil božanski! Kdo bi vedel, da curry in čokolada tako zelo pašeta skupaj?! Ana!

Vinsko spremljavo so sestavljali:

  • Belo vino Vipava Stranice, 2015, Burja
  • Suho vino Sauvignon Reia, 2015, Brda
  • Rdeče suho vino refošk, 2016, Pri Kamnarjevih
  • Belo Sulne, 2007, Krenika & Moškon
  • Pivo Feo Pale Ale, Pivovarna 1713
  • Polsladko belo vino Chardonnay, 2006, Vinogradi Urbajs

Toalete

Čisto, prijetno. S pralnimi brisačkami! In knjigami.

Na vratih pa simpatični oznaki.

Ocena

  • Hrana?: Fatastično! Moji najljubši: spenjeno maslo in kruh ter po vrsti peti krožnik, tretji krožnik in sedmi krožnik. Ter nadvse slasten čokoladni trufel s curryjem! Najbolj brezveze je bila sirna plošča in pa drugi krožnik.
  • Ambient?: Primeren, a zelo monoton in neskladen s hrano, vinom in postrežbo.
  • Postrežba?: Zelo prijazna, strokovna in urna.
  • Gremo še kdaj?: Dvomim. Ker je en meni le 130 €!

Skupna ocena je odlična štirica (po srednješolsko). Tri ure in pol so minile kot bi mignil. Postrežba je bila čudovita, hrana (skoraj vse) božanska in raznolika in dokler ne obiščem Debeluha in Zemono, bo tudi zame najboljša restavracija v Sloveniji. Čeeeeeeprav ne vem, zakaj Monstera ni med najboljšimi? Meni se zdi, da bi sodila med najboljše!

Vsekakor je bil obisk Hiše Franko doživetje in nikoli ga ne bom pozabila. Ne le zaradi postrežbe, hrane in obiska ter pogovora z Ano in njene čestitke za rojstni dan, ampak zaradi truda, volje in razmišljanja takooo daleč vnaprej s strani Domna. Hvala Domen. Rada te imam.♡

Po plačilu in izreku hvaležnosti, da sva bila tisti dan lahko tam, sva se odpravila domov. Ustavila sva se na Mostu na Soči, kamor sva šla še na krajši sprehod. Popoln dan!

Print Friendly, PDF & Email

Leave a Reply