Decembra sem imela srečo (ker imamo, za sedaj, še popolnoma dostopno zdravstvo!), da sem lahko nekaj dni preživela v UKC-ju. Še večjo srečo sem imela, ker so me pozdravili in lahko sedaj zapišem vse podrobnosti mojega obiska. Imam fotke hrane in sobe. Če želiš, pa lahko prebereš še vse ostale podrobnosti o času pred, med in po operaciji.
Ko sem izvedela, da bo moje stanje zahtevalo operacijo, sem se ustrašila. Prav res. Bala sem se. Predvsem zato, ker nisem vedela, kaj me čaka. Ker sem introvertna oseba, me je bilo strah predvsem, kako bo v sobi, kakšna bo interakcija s sestrami in ostalimi bolnicami. Ker imam malo OCDja, me je skrbelo, kje se bom tuširala, kako si bom umivala zobe, kakšna bo postelja. Ker mi hrana ogromno pomeni, kar je tudi razlog, da sva ti in jaz sedaj tukajle ;), me je skrbelo, kaj bom v bolnišnici jedla.
Ker morda še koga skrbi in ne ve, kako in kaj se godi v bolnišnici, bom vse opisala v nadaljevanju. Ker mnoge teh podrobnosti ne zanima, bom začela s hrano. Naprej pa berite vsi, ki vas o bolnišnični izkušnji zanima še kaj več od hrane.
Hrana
Govori se, da je hrana v bolnišnicah grozna. Da je hrana nezačinjena, enolična in skorajda neužitna. Ok. Dopuščam možnost, da se to govori le v mojih krogih, ampak sem skoraj prepričana, da vsi, ki bolnišnične hrane ne poznajo, o njej mislijo vse najslabše. Enako sem mislila tudi jaz. Si opazil/a besedico ‘sem’? Jap, moje mnenje se je spremenilo. Seveda bolnišnična hrana ni najboljša hrana na svetu, je pa pravzaprav zelo solidna.
V UKC-ju (Univerzitetni klinični center Ljubljana) sem bila pet dni, od tega tri cele dni. V bolnišnico so me sprejeli v torek popoldne, odpustnico pa sem prejela v soboto zjutraj. V tem času sem pojedla tri zajtrke, dve kosili in dve večerji.
Za nepopravljivega ponočnjaka, za kar jaz 100% veljam, se dan v bolnišnici začne zelo kmalu. Tako kmalu, da se mi je zdelo, da polovico dneva poteka ponoči, polovico pa čez dan. Prva sestra v sobo pride ob šestih: 6.00! Whoa! Če ne bi bila polna adrenalina, bi bila najbrž, ok priznam, kar zagotovo, zelo nejevoljna. Ok ja – tečna bi bila. Po prvih merjenjih temperature, pritiska in ostalih rečeh, sledi zajtrk. Ob osmih: 8.00! Kosilo je na vrsti ob 12.00, večerja pa ob 18.00. Zdelo se mi je, da smo ves čas jedli. Sploh med zajtrkom in kosilom je preteklo tako zelo malo časa, da se mi zdi, da sem se dvakrat obrnila, pa je bilo že kosilo. No, najbrž to ni bilo daleč od resnice, pa vseeno.
Pa najprej poglejva, s čim so me postregli.
Zajtrk #1: 2 kosa temnega kruha, zelenjavni namaz, tri klementine in sadni čaj
Na ta zajtrk me veže močno čustvo navdušenja. VSE je bilo odlično! Kruh je bil dišeč in mehak, namaz je bil okusen, klementine so bile osvežilne in čudovito sladke, čaj pa pomirjajoče topel. Zakaj je bil ta zajtrk tako zelo poseben? Ker je bil to moj prvi pravi obrok po dveh dneh! Nisem čutila blazne lakote, ampak mi je vse vseeno res resnično teknilo in pojedla sem čisto vse, kar vidiš na fotki. Vse!
Kosilo #1: Ohrovtova zelenjavna juha, dušen riž, zelenjavna omaka, pečen tofu in navadni jogurt
Doma sicer jem meso, vendar tako poredko, da sem se odločila, da bom raje izbrala vegetarijanski meni. Po tem te vprašajo ob sprejemu na oddelek. Nisem se odločila narobe, prav vesela sem bila, da nisem izbrala navadni meni. Po opisu “sostanovalke” meso ni bilo dobro.
To kosilo, komaj dobre tri ure po zajtrku, je bilo presenečenje. Nisem bila še lačna – le kako bi lahko bila ob vsem tem ležanju. Pa sem vseeno malo poskusila, res me je matral firbec, kakšno bo. Najprej juha – bila je premalo začinjena, bila je “prazna”. Pojedla sem je nekaj žlic, ostalo pa sem pustila. Pa imam rada ohrovt! Zelenjavna omaka, z bučko in papriko je bila presenetljivo okusna. Bila je dovolj začinjena in z rižem se je fino ujemala. Potem pa tofu. Oh ta tofu. Izgleda že kot radirka, okusa pa najbrž nima takega, ane? Narobe! Poskusila sem le en mičken mali košček in obupala. Ni bil dovolj topel, ni imel nobenega okusa. Ja, bil je kot radirka. Čeprav radirke nisem nikoli poskusila, se mi zdi, da bi lahko imela tak okus. No, jogurta nisem pojedla, bil je preveč. Sem ga pa vzela in shranila za kasneje.
Večerja #1: Zelenjavna lazanja, zeljna solata
A se hecate?! TAK |———–| kos lazanje za … večerjo?! TOLIKO ogljikovih hidratov. Za. Večerjo?! Noro veliko se je v bolnišnicah! Je pa bila lazanja preseneljivo okusna. Plasti testenin in plasti mešane zelenjave – najbrž podobne, kot za kosilo – so tvorile kar solidno lazanjo. Poleg je bila sicer premalo kisla zeljna solata, a je kljub temu predstavljala dober kontrast “sladki” lazanji. Nisem pustila veliko, mi je kar pasala ta lazanja.
Zajtrk #2: 2 kosa temnega kruha, maslo, med, mleko, jabolko
Obožujem med! Ker sicer kruha z namazi doma ne jem skoraj nikoli več, mi je bil med na kruhu z maslom božanski. S polovico medu sem si posladkala mleko, ostalo pa sem z užitkom pomazala. Jabolko mi po mleku ni pasalo, pa sem ga shranila za kasneje (beri: več dni kasneje doma v smutiju).
Kosilo #2: Zdrobova juha, pečen file ribe, kuhan krompir, špinača in makovo-čokoladno pecivo
Riba v vegetarijanskem meniju? Res? Ok … Mimogrede, riba je bila tudi v mesnem meniju. Zdrobova juha je bila bolj okusna od ohrovtove prejšnji dan in ker obožujem juhe, sem jo z veseljem pojedla. Ta glavna jed. Poglej si no to. Le slabe štiri ure po zajtrku, ko sem pojedla DVA kosa kruha, sem dobila to goro krompirja, pa še ribo IN špinačo! Spet nisem bila še lačna, pa sem vseeno pojedla večino. Rada imam ribe – čeprav se mi ribje kosti rade zatikajo v mandlje; dvakrat celo … – zato sem pojedla vso. Zelo počasi. Pomečkala sem vsak majhen košček, da ne bi slučajno kakšna koščica postavila bunker v mojih mandljih. Čeprav sem bila res skoraj na najbolj optimalnem kraju za kaj takega. V UKC-ju bi pa že našli koga, ki bi jo potegnil ven. No, kar se pa tiče špinače. Čeprav bi prava špinača morala izgledati takole, je bila kljub izgledu presenetljivo okusna. Sicer so take špinače le en nezačinjen žalosten kup zelenjave. Ob vsej tej hrani še sladica? Ne ne ne. Niti pod razno nisem imela prostora še za njo. KLJUB temu, da je bila skoraj-čokoladna. Sem jo pa seveda spravila za kasneje.
Večerja #2: Pasta fižol s tofujem, kos temnega kruha
Po splošni narkozi je normalno, da je človeku nekaj dni več ali manj slabo. Velike slabosti jaz, za razliko od moje boge “sostanovalke”, nisem čutila. Malenkost mi je bilo slabo le isti dan po operaciji. Potem pa mi je bilo spet slabo dva dni po operaciji po prej predstavljenem kosilu. Prve ure po operaciji sestre sicer z neko čudežno tekočino slabost preženejo, kasneje pa te tekočine ne delijo kar tako. Po operaciji, ki sem jo imela dopoldne, sem naslednje jutro že lahko hodila. Zato sem po ribjem kosilu šla na sprehod. Prej sem se po obroku takoj vrnila v posteljo. Hoja in stanje sta mi pomagala. Malo sem podrla kupčke, malo sem zamenjala okolje in zrak in po pol ure je slabost minila. Takrat me je prvič obiskal Domen in z mano veselo hodil sem in tja po drugem nadstopju UKC-ja. Več ur sva hodila sem in tja, se pogovarjala in smejala in bilo je prav fajn. Srček je.
Ob šestih sva šla za nekaj minut nazaj v sobo in za kosilo sem dobila tole. Slabo mi že nekaj časa ni bilo več, ampak to skodelica pašte mi kljub temu res niti malo dišala. Nisem si mogla niti predstavljat, da bi pojedla vse to. Pa sem jo ponudila Domnu in jo je pojedel on. Tofu je pustil. Ker … res? Tofu? Zakaj? Kaj ni že fižol dovolj? Brez skrbi, nisem šla lačna spat. Pojedla sem čokoladno-makovo pecivo in jogurt. Čudovito je bilo. Lahka in okusna večerja je bila 100x boljša od močnega pašta fižola. S tofujem! Noro.
Zajtrk #3: 2 temni bombetki, zelenjavni namaz, čaj, jabolko
Juhu! Zelenjavni namaz je tu! Mmmm. VES namaz sem namazala na kruh in bilo je čudovito! Ker je bila poleg bela kava, ki je ne pijem, sem si vzela čaj, ki je bil sicer na voljo v sobi čez ves dan. Njah. Ne maram takih čajev. So brez pravega okusa. Itak sem ves čas v bolnišnici pila vodo. Tudi tale jabolček je z mano romal domov in na koncu končal v smutiju.
Ključne opazke o hrani:
- Porcije so ogromne! Obroki so si časovno zelo skupaj, predvsem čas med zajtrkom in kosilom je občutno prekratek.
- Kakovost hrane je zadovoljiva. Sestavine izgledajo sveže in hrana ne stoji dolgo.
- Okus je dokaj ok. Nekaj jedi je premalo začinjenih – ker bolnica – večina jedi pa je bilo čisto povprečnih.
- V vegetarijanskih jedeh meso nadomestijo s tofujem? Zakaj? Stročnice, mlečni izdelki, jajca? Morda?
Priprava na operacijo
Na rednem zdravniškem pregledu (hodite na redne preglede ljudje! pa tudi sicer pojdite do zdravnika TAKOJ, ko opazite na telesu kaj čudnega! večino zadev se da rešiti, če le takoj prideš do zdravnika!) so ugotovili, da bom potrebovala operacijo. Pregled sem imela v začetku oktobra, operacijo pa naj bi imela v enem do dveh mesecev. O poteku od tega, ko izveš, da boš imel operacijo do odpustitve iz bolnišnice nisem imela pojma.
Govorili so o neki pripravi na operacijo, o tem, da potrebujem neke dodatne izvide in o tem, da moram čez dva tedna prit v drugo nadstropje UKC-ja. Povedano mi je bilo, da bom takrat šla domov še isti dan.
Na predoperacijsko pripravo sem morala prinest več izvidov. Te preiskave sem morala opravit pri svoji zdravnici. Te preiskave so bile slika krvi, urina in EKG. Da so naredili neke dodatne preliminarne krvne preiskave sem morala kri dati tudi že v laboratorij na Polikliniki. Med izvidi, ki sem jih nujno morala prinest na predoperacijsko pripravo je bil tudi uradni izvid moje krvne skupine. Mislila sem, da to lahko dobim pri svoji zdravnici. Narobe. Uradni izvid krvne skupine – tak moder listek – dobiš na Transfuzijski kliniku, ki se nahaja blizu Porodnišnice – darovalci krvi, to je tam, kjer darujete kri. Pridobitev tega uradnega izvida je sicer plačljiva in traja nekaj dni. Ker sem sicer darovalka krvi, so mi pregled – ja, ponovno so mi morali vzeti kri, ker bi se mi je od zadnjega darovanja krvi tip seveda lahko zamenjal (ne, to je nemogoče ;)) – naredili brezplačno, listek pa me je že čez nekaj ur čakal pri dežurnemu. Tega najdeš tako, da greš mimo vhoda v transfuzijsko kliniko, potem zaviješ desno na koncu stavbe in greš še po majhnih stopnicah in skozi steklena vrata. Tam prosiš za listek in ga dobiš.
Predoperacijski pregled
Predoperacijski pregled poteka tako, da prideš ob sedmih: 7.00! zjutraj v UKC, čakaš pol ure in medtem izpolniš nekaj formularjev, potem pa imaš še enkrat pregled pri zdravniku, en kratek sestanek pa imaš tudi z anesteziologom, s katerim greš čez nekaj splošnih vprašanj: ste že bili kdaj operirani? ste že kdaj imeli splošno narkozo? itd. Potem te prijazno pošljejo domov in rečejo, da bodo poklicali, ko bo čas za operacijo.
Da, tako je. Datuma operacije ne dobiš. Vsaj za mojo vrsto operacije ne. Pokličejo te zjutraj, ti pa moraš ob štirih popoldne že prit v bolnico. Humpf. Ker je šla zdravnica, ki se je odločila za operacijo in me je potem tudi operirala, takrat ravno za en mesec na izobraževanje v tujino, sem jo morala počakat. Ampak! Obstajala pa je tudi možnost, da me bo opeiral kdo drug, če bo le imel kaj časa. Pa me seveda ni.
Tako sem vsako jutri ob devetih čakala, da me bodo poklicali. Čakala sem 46 dni. Šestinštirideset dni. Vsak dan nisem vedela ali bom spala doma ali v bolnišnici. Niti za kino se nisem mogla zmenit. Živela sem iz dneva v dan. Brez vsakršnega načrtovanja vnaprej. Mešalo se mi je. Sedaj si pa predstavljaj to olajšanje, ko so me končno poklicali in se je norija čakanja končala. No, takrat se je začela norija glede operacije, ampak vsaj čakanje se je končalo! Sem vsaj vedela, kaj me naslednje jutro čaka. Operacija. Juhej! 😉
Pakiranje za v bolnišnico
Na listu z navodili lepo piše, da moramo s seboj v bolnišnico vzeti osebno izkaznico, predmete za osebno higieno, lahko pa tudi haljo, pižamo in copate.
Ker sem zelo pozorna na malenkosti in mislim vnaprej, sem s seboj vzela mnogo več. Seznam je spodaj, poleg pa piše, če je bilo koristno ali ne.
- zobna ščetka, kolondont: zelo koristno
- labela: zelo koristno
- glavnik: dokaj koristno
- palčke za ušesa: zelo koristno
- zobotrebec: zelo koristno
- čepki za ušesa, pokrivalo za oči: zelo koristno
- knjiga (Murakami!) in revije (Global!): zelo koristno
- mp3 player in slušalke: zelo koristno (nisem potrebovala, a z drugimi/glasnimi “sostanovalkami” bi bilo zelo nujno)
- nogavice: zelo koristno
- pižama: čisto nepotrebno
- perilo: dva kosa čisto dovolj (le v mojem tipu operacije, seveda)
- copati: zelo koristno
- toaletna torbica: zelo koristno (sem shraniš najpomembnejše in jo imaš s seboj v intenzivni negi, ostalo te počaka v sobi na oddelku)
- halja: čisto nepotrebno
- ohlapne hlače, pajkice ali trenirka: zelo koristno (po operaciji ni dobro nase vlečt kavbojke!, jaz sem pajkice nosila potem še 10 dni, oz. vsaj do odstranitve šivov)
Prihod v bolnišnico
Sedem ur po klicu sem se spakirana pojavila v drugem nadstropju UKC. Zjutraj sem že vzela tablete za odvajanje – za kosilo sem lahko le malo juhe, ob prihodu pa sem dobila še Donat. Samo še to na to temo – zjutraj pred operacijo sem dobila še dodatno pomoč za odvajanje v obliki tekočine v del telesa, ki odvaja.
Sestre so me zelo prijazno pozdravile in me nastanile v sobi s tremi posteljami, v kateri pa je bila le ena mlajša “stanovalka”.
Sestre so zelo pozorne in v isto sobo dajo ženske približno enakih let. Zelo pametno! Izbrala sem si posteljo ob oknu, s pogledom na druge oddelke UKC-ja in, kot sem izvedela čez dva dni, na helipad.
Nora, kot sem na helikopterje, sem z velikanskim užitkom enkrat videla helikopter pristati in tudi odleteti.
Ko je moral Domen čez nekaj časa it na en sestanek in me je s težkim srcem pustil v bolnišnici, sem šla v sobo, se preoblekla v svojo pižamo, malo poklepetala s prijazno “sostanovalko” in se predala čakanju. Bila je 6 popoldne, pred mano je bila še vse popoldne, večer in še noč. Malo sem visela na telefonu – ves čas je na voljo brezplačen in prosto odprt wi-fi, malo sem brala in malo hodila na wc. Prišel je čas večerje – jaz je seveda nisem smela jesti in prišel je čas spanja.
Še prej sem dobila injekcijo proti strjevanju krvi, izmerili pa so mi tudi pritisk.
Šla sem pod tuš, umila sem si zobe in se ulegla v posteljo. Zaspati nisem mogla. Ob dveh sem obupala in prosila sestro za tableto za uspavanje. Dobila sem sicer tableto za relaksacijo, zato živčna in vznemirjena nisem bila, le zaspati nisem mogla. Ker je bilo do jutra in operacije premalo časa, mi uspavalne tablete ni smela dati. Bi jo pa dala brez problema, če bi se le prej spomnila. Za naslednjič! Ali bolje rečeno – da se ve!
Po drugi uri, ko sem zadnjič pogledala na uro, mi je končno uspelo malo zaspati. Pa je že malo pred šesto v sobo prišla sestra. Izmerili so mi pritisk, dobila sem še eno injekcijo proti strjevanju krvi in tableto za pomiritev želodca, še enkrat pa so preverili moj tip krvi – v primeru, da bi med operacijo potrebovala dodatno transfuzijo krvi, kar pa ni bilo potrebno.
Prišel je že zajtrk in tudi tega nisem smela jesti. Brez konkretne hrane sem bila že 38 ur! Od polnoči nisem smela niti piti. Zaradi adrenalina in pričakovanja sicer nisem bila niti lačna.
Operacija
In čakanje na operacijo se je začelo. Medtem sem vse svoje stvari pospravila v omaro in si najnujnejše – zobno krtačko, kolondont, telefon, čepke za ušesa, pokrivalo za oči, labelo – pospravila v toaletno torbico. Vanjo sem dala tudi ključ od omare, kjer sem imela ostale stvari.
Preoblekla sem se v bolnišnično pižamo, se prej še stuširala in si umila zobe in čakala.
Čakala sem kakšne pol ure, se medtem prek messengerja pogovarjala z Domnom in potem je prišel čas. Prišli so me iskat z vozičkom, kar se mi je zdelo blazno zanimivo. Tja me je peljal prijazen medicinski brat, ki se je malo pošalil tudi z mojim priimkom. Če bi dobila 50 centov vsakič, ko bi slišala to šalo …
V predoperativnem prostoru me je sprejela medicinska sestra anesteziologinja in se z menoj prijazno pogovarjala. Malo sva se tudi pohecali, v desno roko mi je dala iglo, v katero so potem vtaknili vse injekcije (pikica od vboda se mi še sedaj, ko to tipkam pozna), na prsi mi je prilepila nekaj priseskov za merjenje utripa, na levo nadlaket pa zelo dolgo zadevo, s katero merijo pulz. Medtem je v sobo prišla še zdravnica anesteziologinja in kasneje še zdravnica. Bila je prijazna, nežna in mi zagotovila, da bo vse v redu. Dr. Blaganja je super! Spomnim se, da so me s posteljo vred pripeljali v operacijsko dvorano. Dokaj prostoren prostor z veliko lučmi, operacijsko mizo in aparaturami. Zadnje, kar se spomnim je, da sem se morala z mize premaknit na operacijsko mizo, potem me je pa zmanjkalo.
Naslednja stvar, ki se je spomnim je, da me je nekdo zbudil, jaz pa sem se tresla. Potarnala sem, da me zebe, pa so me pokrili z zelo toplo odejo in spet me je zmanjkalo. Potem sem se še enkrat zbudila, ker me je spet zeblo in spet so me pokrili – predvidevam, da so me prvič zbudili v operacijski, pa me je zeblo, drugič pa so me premestili v posteljo na intenzivni, pa me je spet zeblo. Jap, tudi sicer me zelo rado zebe.
Na intenzivni negi
Naslednje, kar se spomnim, je bila prijazna sestra na intenzivni, ki se je sukala okoli mene. Ker sem se ogrela, sem jo prosila, da umakne vročo odejo. Vprašala sem jo, če je vse v redu in če so me morali kaj oživljati. Zasmejala se je in me vprašala, od kje mi ta ideja. Pa sem ji odvrnila, da iz filmov. Zasmejala se je in rekla, da je vse v redu. Še toliko sem bila pri sebi, da sem pogledala, kako sem povita in ali se zavedam vsem okončin. Vse je bilo ok, potem pa sem spet zaspala. Naslednje ure sem malo spala, malo se zbudila – na nek določen interval so mi izmerili pulz in sem začutila, da mi stiska roko – malo me je spet zmanjkalo. Popoldne sem k postelji dobila toaletno torbico, dovoljeno mi je bilo tudi malo piti. Po 16-ih urah sem lahko spet malo pila. Seveda sem imela vmes še infuzijo, vstavljen sem imela tudi kateter ter drenažo iz maternice, ter na roki merilec pulza, na prsih merilec utripa in na prstu merilec dihanja. Enkrat sem si ga dala za nekaj sekund dol in potem narobe gor, pa je sestra takoj prišla pogledat, če še diham.
Lahko sem poklicala domov, malo sem se tudi pohecala, da vidim roza pujske. Domen mi je najprej celo verjel. Ha!
Kar se tiče katetra. Vedno me je zanimalo, kako je imeti kateter. Nisem vedela ali boli, ali je nerodno. Sedaj vem. Boli čisto nič, saj nič ne čutiš, malo je nerodno, ko hodiš, sicer pa je malo neprijetno le, ko ti ga vzamejo ven. Meni so ga vzeli ven zjutraj/ponoči ob šestih na dan odhoda domov, pa je bilo tako zgodaj, da skoraj nisem registrirala.
Ko sem bila na intentivni negi kasneje na dan operacije že malo dlje budna, sem z zanimanjem opazovala sestre, ki so nas pazile. V sobi smo bile štiri, jaz sem bila najbolj frišna tam in tudi prva sem intenzivno zapustila – naslednje jutro po operaciji sem šla že nazaj v sobo na oddelek. Sestre, vse super prijazne, nežne in ustrežljive, so bile super! Zelo pridne so bile. Ves čas so pazile na monitorje, doprinašale stekleničke in jih natikale na infuzije, vse skrbno zapisovale in ko smo bili budni, vprašale, če smo v redu.
V pogovoru, ki se ga ne spomnim natančneje, sem omenila, da sem shujšala za 20 kilogramov in da imam mali kotiček z recepti na www.sitfit.si. Naslednje jutro mi je ena izmed sester rekla, da si je pogledala spletno mesto in da je res veliko receptov in da izgledajo super. Bila sem res vesela, pa sem jim še malo razložila kako in kaj. Z zanimanjem so poslušale in upam, da bodo poskusile kak recept ali dva, ali več, ne glede na to ali želijo in morajo shujšati ali ne.
Zvečer sem sestro prosila za tableto za uspavanje in se po dolgem času dobro naspala. No, vsaj do treh ponoči, ko sem poklicala sestro in ji potarnala, da me boli, pa mi je dala prek injekcije nekaj, kar mi je pomagalo, da me ni več bolelo in da sem spet zaspala.
Zjutraj so me sestre spet prijazno pozdravile, sledilo je umivanje intimnih delov – kar tam, na postelji! – potem pa sem prvič vstala, šla do umivalnika, kjer sem se osvežila, zamenjala pižamo, si umila obraz in zobe. Potem pa je sledil najboljši zajtrk na svetu – o tem sem pa že pisala.
Po kratkem počitku so me odklopili z aparatov in kmalu za tem je prišel medicinski brat, ki me je peš! (to pa je malo bolelo!) pospremil iz intenzivne v sobo. Še prej sem se sestri, ki me je ponoči rešila bolečin, lepo zahvalila. Čeprav je rekla, da je to le njeno delo, sem se ji še enkrat zahvalila in obe sva bili veseli, da ceniva ena drugo.
Okrevanje na oddelku
Čas v sobi od prihoda z intenzivne do odhoda domov je kar hitro minil. Prvi dan sem veliko prespala, naslednji dan sem pa itak dobila obisk in super čudovito sladko darilo. In Pingo sokec! Domen. <3
Vzdušje v bolnišnici je bilo prijetno. Bila se v mirni sobi, “sostanovalke” so bile prijazne in nič nadležne – v sobi poleg je bila neka starejša gospa, ki je govorila VES čas. Tam bi se mi zmešalo. Sestre so bile prijazne in so s tabo ravnale tako, kot ti z njimi. Če si prijazen, se zahvališ in za kaj lepo prosiš, so prijazne tudi one.
Še zadnja noč v bolnišnici je hitro minila. Medtem sem dobila še obisk zdravnice, ki je rekla, da je operacija minila v skladu s pričakovanji in da je vse v redu.
Pred odpustom so mi navsezgodaj zjutraj odstranili kateter – prvi odhod na wc je kar zanimiv (moram priznat, da mi je bil kateter kar všeč, na wc mi ni bilo treba hodit, ha!), pa drenažo, mi dali navodila, kako naj skrbim zase (nič kopanja, nič dvigovanja nad 5 kg, nič spolnih odnosov en mesec …), pa sem šla. Vesela, ker so zame tako zelo lepo skrbeli in še bolj vesela, da sem šla lahko domov.
Ves čas v bolnišnici sem bila optimistična, razmišljala sem pozitivno, bila sem prijazna do vseh okoli sebe – v sobi smo si pomagale, enkrat sem jaz ugasnila luč, drugič je druga zaprla okno: prava človeška prikaznosti) in bila sem prijazna predvsem do sebe. Nasmeh, navznoter in navzven, veliko pomeni tebi in ostalim okoli tebe.
Okrevanje doma
V prvem tednu je zame zelo lepo skrbel Domen – tudi kuhal je, po sitfit receptih seveda ;), v preteklem mesecu pa sem nase pazila tudi sama. Šive mi je moja zdravnica odstranila po enem tednu po operaciji. Po živčnem obisku urgence v nedeljo zvečer (odpustili so me v soboto dopoldne), ko sem dobila menstruacijo, pa nisem vedela ali je to menstuacija ali kakšna druga krvavitev, je bilo vse ostalo v redu. Izvidi so bili v redu in negativni, čez dva meseca pa imam pregled še enkrat pri zdravnici, ki me je operirala.
Na koncu moram še enkrat pohvaliti vse osebje v drugem nadstropju UKC-ja, predvsem sestre, ki so 9. in 10.12. delale na intenzivni negi. Ves čas bivanja v bolnišnici je bilo zame dobro preskrbljeno (celo fen sem dobila, ko sem se šla drugi dan po operaciji stuširat in si umit lase!), vsi so bili prijazni z mano, pa še pozdravili so me. Same petke!
Tebi pa čestitam, da ti je tole uspelo prebrati do konca. Če kdaj prideš v položaj, ko bo treba v bolnico, pa naj povem, da ni vse grozno, da so delavci v medicini res carji in da celo hrana ni grozna.
Super prispevek. Ce bi ga prebrala kako leto nazaj, pred mojim posegom, bi me bilo precej manj strah. Najbolj grozno od vsega mi je bilo to, da nisem vedela kaj pričakovati. No, pa da se ne bi zbudila iz narkoze 🙂
Ja! To, da ne veš, je res najhujše. Mene je bilo pa strah, da narkoza ne bo prijela in da bom vse čutila in slišala, ne bom pa mogla to povedat. 😀
Najlepša hvala za ta zapis. Naslednje dni me čaka podoben poseg in sem se po branju bloga kar pomirila.
Lep pozdrav!
Me zelo veseli, da so moje besede pomirile. Hvala za komentar in saj veš, vse bo v redu! Te bom imela v mislih! Drži se. 🙂