Pa je spet leto naokoli, pa je Domen spet leto starejši. Je kot vino, vedno boljši. ♡ Ta dogodek smo obeležili z obiskom Gostilnice 5-6 kg, kjer smo se najedli. Resnično resnično najedli. Celotna izkušnja je bila tako dobra, da bomo tja šli še kdaj. Na najboljšo pico v Ljubljani, seveda.
Rojstnega dne pa ni praznoval le Domen, tri dni za njim ima rojstni dan tudi njegova sestrica – vse najboljše, Polona! Zato smo imeli pravo družinsko praznovanje. Skupaj s starši, Polono in Domnom sem na pojedino odšla tudi jaz. Imeli smo se prav prijetno, na poti domov nas je na dokaj mrzel jesenski dan pobožal celo sonček. Ker pa tu ne ti ne jaz nisva le zato, da bi govorila o družinskih dogodivščinah, bom nadaljevala s hrano. In mnogo fotkami. Ker si zato tu, kajne?
Za gostilnico 5 do 6 kg sem prvič slišala že dooolgo časa nazaj. Ujela sem govorice, da je tam odlično. Pravzaprav naj bi se tam okušalo najboljše mesovje daleč naokoli. Ker pa nisem velika mesojedka – meso jem le enkrat tedensko – mi to ni veliko pomenilo. Potem pa sva z Domnom nekaj tednov nazaj na enem izmed najinih večurnih sprehodih srečala bivšega sodelavca Jana, ki je ravnokar zapuščal zvezdo našega današnjega zapisa. Bil je polnih ust hvale, bil je nasmejan do ušeš – sva sklepala, da naju pa morda res ni bil takooo zelooo vesel – in bil je zadovoljen. Poznaš tisti srečen izraz na obrazu človeka, ki je pravkar doživel kulinarično ekstazo? Spokojen obraz, nasmejan obraz, oči polne leska? Tak je bil Jan. Hvalil je predvsem pico. S sipinim testom. In filejem brancina na vrhu. Filejem brancina na vrhu, sem slišala odmev v možganih in postala zeeeelo – no, še bolj – pozorna na njegove besede. Na vrhu pice. File brancina? Prodano! Tja pa res grem enkrat. Pa smo šli.
Pred odhodom sem na spletu iskala njihovo spletno mesto. Nisem ga našla. Pa sem zelo iskala! Najbrž zato, ker ga nimajo. To bo to, ja. Pa sem pogledala še na Facebooku. Kjer sem jih našla. Ker na Facebooku pa Gostilnica 5-6 kg je. Ogledala sem si njihove zadnje objave. Pogledala sem fotke. In se začela zeeelo veseliti. Domen je poklical, rezerviral mizo – ker to pa moraš nujno naredit, ker je prostor majhen, pa se hitro napolni. Čez vikend najbrž najhitreje. Ko smo jih mi obiskali v soboto ob enih, smo med pojedino opazili več ljudi, ki so upali na prosto mizo, pa so jih zavrnili z “Žal je vse rezervirano.”
Gostilnica 5-6 kg, ki je ime dobila po mlečnih pujskih, ki jih imajo v ponudbi in so približno takšne kilaže – se nahaja na Gornjem trgu 33 v Ljubljani – pri Robbovem vodnjaku pojdi v hrib in hodi. In še malo hodi. Pa boš skoraj na koncu prišel/la do njihove gostilnice na levi strani. Prav vabljiva izgleda!
Ko smo vstopili, so nas prijazno pozdravili. Prvi vtis: dobro! Drugi vtis se je zgodil, ko sem slekla jakno. Tu je pa hladno! Saj se je kasneje ogrelo, pa vseeno. Brrr. Ja, ta prehodna obdobja so res zoprna. Če kuriš, je vroče, če ne, je pa hladno.
Potem ko smo se namestili za našo mizo in dobili jedilnik, je bil čas za izbiranje. Dobili smo dvojni meni – meni s ponudbo pic in meni z ostalo ponudbo. Pa smo malo pogledali in izbrali.
Ko smo čakali na izbrano, sem se malo razgledala naokoli.
Vzdušje je bilo prijetno, oprema je bila domača, a moderna, prostor je bil čist in odlično prezračen. Najbolj mi grejo na živce zatohli prostori! Razen tega, da je bilo malo hladno in tega, da ni bilo najboljše razsvetljave za moje fotografiranje, je bil prostor resnično prijeten. Opazila sem celo vodne posodice za pse.
Najprej aperitiv. Borovničke! Sladko! Alkoholno! Dobro!
Cena za kos: 1,80€
Naša izbira pijače je bila zelo vinsko obarvana. Naročili smo hišno malvazijo in rdeči Cabarnet Sauvignon. Malvazija je bila malenkost težja, kot sem je navajena, a vseeno pitna. Rdečega nisem poskusila, a naj bi bil tudi ok. Na vinskem področju moraj izpopolniti le postrežbo – buteljke se odpirajo pri mizi, ne za pultom. Cena buteljke: 25€
Cena za 0,5l: 16€
Za prvo predjed smo vsi naročili govejo juho s korenjem in govedino – nekako smo se morali pogreti. In smo se. Juha je bila dobra. Dovolj začinjena. Dovolj kompaktna. Govedina je bila mehka, korenček pa tudi ravno prav. Najbolj mi je bilo všeč predvsem to, da juha ni bila zakuhana. Kako odlično je to! Zakaj bi potrebovali kakršne koli testenine v njej?! Če je dobra brez zakuhe, potem je res dobra. In je bila.
Cena: 3,50€
Domen in njegov oče sta naročila še eno toplo predjed. Kunčja jetrca in kapesante. Poleg pa čebulni kruh. Mmmm. Topel, mehak, okusen. Odličen.
Cena: 10€
Kunčja jetrca so bila po pričevanju mehka, sočna, okusna.
Cena: 12€
Kapesante so bile po osebni izkušnji odlične. Mehke, morda malenkost premalo popečene – malo več skorjice bi bilo fino – okusne in položene v grahov pire. Ko sem jih malo popoprala, so bile še boljše. Tako zelo, da sem s čebulnim kruhom pomazala ves grahov pire. Sem rekla, da je kapesante naročil Domen? Ja, hihi. Mi je dal poskusiti. Dvakrat. No, trikrat. Kdo sploh šteje …
Potem je bil čas za glavno jed. Z Domnom sva seveda – to je bil tisti glavni razlog, zakaj sva pravzaprav šla tja! – naročila pici. Hiter pogled na meni je dal vedeti, da tu ne strežejo navadnih, dolgočasnih pic. Kombinacija nadevov je osvežujoča, pametna in prav vabljiva.
Domen je naročil pico s sipinim testom (zaradi sipinega črnila, ki ga dodajo v testo, pica izgleda temnejša), pelati, mocarelo, sušenimi paradižniki, velikanskimi gamberi in filejem brancina. B.O.Ž.A.N.S.K.O. Poglej si no tole.
Cena: 15€
Sočni pelati – ne zmešani do konca, okusiti je moč majhnih koščkov sočnega paradižnika, ravno prav slana mocarela, nekaj kosov sušenega paradižnika, veeeeliki gamberi in file brancina. To, dragi moji, je ribja pica.
Domnova mati in Polona sta naročili krački mlečnega prašička s krompirjem in pečeno zelenjavo. Rekli sta, da je bilo dobro. Sočno meso, ki je kar padlo s kosti, fina zelenjava. Zelo dobro!
Cena: 19€
Poleg sta vzeli še solato. In ugotovili, da so bučna semena v solati res odlična. Jap, res je!
Cena: 3,50€
Domnov oče je naročil telečja rebra, prav tako z zelenjavo in pečenim krompirjem. Rekel je, da je bilo prav tako dobro. Meso je bilo sočno in ravno prav začinjeno. Mu bomo že verjeli! Izgleda prav slastno!
Cena: 20€
Kaj sem pa jaz? Ja, pico! Naročila sem tunino pico s sipinim testom, pelati, mocarelo in koromačem. Oh, koromač. ♡
Cena: 13€
Navdušena sem nad sipinim testom! Mehko, voljno, čisto nič podplatasto in zagotovo najboljše picino testo, kar sem ga jedla v življenju! Že samo zaradi testa bi se splačalo hoditi sem na pico!
Ker so pelati sočni, na koščke narezani in se ob peki ne posušijo, so fenomenalni in so drugi razlog, zakaj bi se splačalo hoditi sem na pico! Ker je pica obložena z nikakor pretežko in ravno prav slano mocarelo, na tanko narezanim koromačem, ki ima še ravno prav ugriza ter tunino, ki na žalost ni bila sveža, kot sem pričakovala, a je vseeno sočna, je to še tretji razlog, zakaj bi se splačalo hoditi sem na pico! Oh ja, pa še kako zelo me bodo videli tu še kdaj!
Ker pice ne jem pogosto – pred tole mojstrovina sem pico nazadnje jedla prejšnjo zimo! – me bodo tu videli najbrž spomladi. Se že veselim! ♡
Seveda ne smem izpustiti še drugega najpomembnejšega testa vsake restavracije: toaleta. Čisto, funkcionalno (zobotrebci!, ženske potrebščine!) in prisrčno. Tako, kot mora biti.
Ocena
- Hrana?: Ker mi meso ne pomeni veliko in ker ga nisem poskusila, žal ne morem soditi. Vem pa, da so pice B.O.Ž.A.N.S.K.E.
- Ambient?: Čeprav na začetku malenkost hladno, zelo prijetno. Čisto. Ravno prav veliko.
- Postrežba?: Zelo prijazna in prijetna.
- Gremo še kdaj?: Pica me že kliče!
Skupna ocena restavracije je dobra štirica. Za pravo petko bi si želela malo bolj topel prostor, malo bolj karizmatično postrežbo in nekaj minut dlje za izbiro jedi. A sem pridem še kdaj. Morda je prav pomlad, ko lahko sediš zunaj na sončku, pravi čas, da si privoščim še eno božansko pico?