V današnjem zapisu preberi veliko zanimivosti in koristnih informacij o Dunaju, kjer sva bila z Domnom letos na dopustu. Oglej si fotografije, proti koncu seveda tudi nekaj fotk hrane. Dunaj mi je bil všeč, oddaja pozitivno energijo in še se bom vrnila tja.
Če bi morala v eni fotografiji povedati, kaj si bom zapomnila o Dunaju, bi izbrala tole. Parki. <3
Na Dunaju sem bila že velikokrat. Enkrat v srednji šoli (kdo pa ni bil?), potem pa še večkrat zadnja leta. Zadnja leta hodim na Dunaj le za en dan – na koncerte. Že julija sem pisala, da bi rada enkrat šla na Dunaj za več dni in že septembra (ok, konec avgusta) se mi je želja uresničila. Life is <3!
Veliko predpriprav ponavadi z Domnom nimava. Vnaprej poskrbiva za prevoz in nastanitev ter kupiva Lonely Planet vodič destinacije. Večer pred odhodom pogledam le to, kako priti od letališča do hotela.
Na Dunaju sva 7 noči prebivala v hotelu Kaffeemühle in bil je čisto ok – bilo je čisto, ves čas sva imela toplo vodo, postelja je bila za hotel zelo udobna in nisva imela nobenih težav ne z osebjem, ne z ostalimi gosti. Priporočam!
Čeprav je do Dunaja več možnih poti, sva z Domnom izbrala letalo. In ne, sploh ne le zato, ker jaz obožujem letenje. Let z Brnika sicer traja le 35 minut, a se splača. Dunajsko letališče je v primerjavi z Brnikom ogromno, v primerjavi z letališčem v Benetkah ali Frankfurtu pa dokaj majhen. Po pristanku me je sicer malo motilo, da je bil edini smerokaz do prevzetja prtljage ikona prtljage in nič običajnega Baggage Claim, ampak najbrž je bilo krivo to, da sem tisto noč spala le 4 ure. In ne, nisem bila budna zaradi nervoze, le vstati sem morala ob pol šestih. Ampak za počitnice vse!
Najin hotel je bil 10 minut stran of Westbahnhof postaje, ki je ena največjih na Dunaju, zato sva takoj po izstopu iz stavbe dunajskega letališča poiskala avtobus, ki vozi do tja. Vozi na pol ure, enosmerna vozovnica stane 8 €, povratna pa 13 €. Z Westbahnhof postaje vozi vse – meddržavni in medkrajevni vlaki, avtobusi, tramvaji in podzemna.
Z Domnom rada hodiva – pravzaprav je to čisto premilo rečeno; bom enkrat napisala en blog zapis na to temo – in sva se s podzemno (imajo 5 linij, od 1-4 in 6; 5 gradijo) peljala le dvakrat. Zato, da sva prišla na oddaljeno točko mesta in zato, da sva preverila, kako deluje. Deluje odlično! Prav rada imam podzemne, vse je tako urejeno in točno.
Sicer sva po mestu hodila peš – skupaj sva prehodila 120 km. Čeprav je na koncu Lonely Planet vodiča vedno tudi zemljevid, a dokaj majhen, sva v hotelu vzela večji zemljevid (so brezplačni) in vandranje se je začelo. Označila sva si, kje je najih hotel – točka 0, potem pa začrtala pot do točke, kamor sva hotela tisti dan priti. Zjutraj ali zvečer prej sva izbrala destinacijo, si o njej prebrala in si jo potem tudi ogledala.
Dunaj je lepo in urejeno mesto. Je prava meka za vse, ki obožujejo zgodovino in imajo radi umetnostno zgodovino. Na vsakem vogalu je kakšna znamenita stavba, na skoraj vsakem vogalu je kak vodnjak in na vsakem tretjem je manjši ali večji park. <3 parke!
V primerjavi z Berlinom – vsaj vzhodnim delom Berlina – je mesto bolj čisto. Na cesti nisva videla smeti, parke so čudovito urejeni, ulice pa so ČUDOVITO označene. Sicer so ulice malo bolj zavite kot v Parizu, a težav s tem, da bi se izgubila, nisva imela. Morda je en majčken razlog za to dejstvo, da sem master of maps!
Promet na Dunaju je lepo urejen. Pločniki so ogromni – saj tudi morajo biti, prebivalcev na Dunaju je več kot milijon!!, ceste so tudi štiripasovnice v eno smer, podzemna je urejena, postaj tramvajev in avtobusov je pa tudi veliko. Najbolj me je fascinirala ravno simbioza tramvajev in avtomobilov – vozili so po istih progah in ni bilo videti, da bi imeli s tem kakšne težave. Si ne upam niti predstavljati, kako bi bilo to v Ljubljani …
Prav tako kot v Berlinu in v Akureyriju, tudi na Dunaju nekateri semaforji govorijo svojo zgodbo. Obožujem take male podrobnosti, mestu dajo čar.
Prvih nekaj dni na Dunaju je bilo poletno vročih. Bilo je do 35 stopinj! Še dobro, da sem se prej pozanimala, kakšno vreme bo, pa sva spakirala poletne in jesenske obleke. Seveda sva se pripravila tudi tako, da sva s seboj vzela kape, sončno kremo, rahla oblačila in pa bidon za vodo. Tega sva lahko napolnila ob odhodu iz hotela, pa ponovno napolnika kjer koli sva se že potepala. Po vsem Dunaju – vsaj tistem ožjem delu, kjer sva bila midva – imajo urejene vodne postaje. Nekateri so veliki, nekateri pa manjši – na hidrante so pritrjeni ročaji in pod njimi postavljene posode za vodo za pse. Obožujem take podrobnosti, res naredijo dober vtis o mestu.
Arhitektura na Dunaju je predvsem iz časa Habsburške monarhije in Dunajčani so na to obdobje res ponosni. Lepo skrbijo za ta del svoje zgodovine in to lepo tudi prodajajo turistom. Teh je bilo ogromno. Največ je bilo Špancev, Italijanov, Azijcev (jih žal ne ločim, da bi bila bolj natančna) ter Angležov ter Američanov.
Po Dunaju pa sva opazila tudi več tehtnic. Uporabljali so jih za ugotavljanje podhranjenosti prebivalcev po 2. svetovni vojni. Še en ostanek iz druge svetovne vojne so ogromni stolpi (Flaktürme), ki so služili v protiletalskih bojih. Na Dunaju jih danes stoji še šest, takrat pa so lahko “gostili” 30 tisoč vojakov, v podzemlju je bila celo bolnišnica.
Ogledala sva si tudi več najznamenitejših lokacij:
- Schloss Schönbrunn
- Scholl Belvedere
- Prater
- Donauinsel
- Augarten
- in celotni mestni center (večkrat!)
Na Schönbrunn gradu sva vzela kombinirano vstopnico za ogled 5-ih znamenitosti, med njimi tudi labirint. Pred odhodom v labirint sva si kupila lučki in ravno, ko sva ju pojedla, sva našla izhod. Na koncu poti je tudi razgledna točka in Domen je z nje pomagal skupinici Italijanov, ki nikakor niso našli izhoda. Bili so zelo hvaležni.
Pa še nekaj fotk obiskanih lokacij, potem pa še nekaj besed o Dunaju in potem HRANA! *slin*
Živimo v težkih časih in to se pozna tudi v velikih mestih. Na ulici, predvsem v centru, sva videla veliko brezdomcev, tako starejših kot mladih. V samem centru – na Mariahilfer Strasse, kjer sva bila vsak dan večkrat (nahaja se le 5 minut od najinega hotela) – velja nenapisano pravilo, da lahko kupiš hrano, jo pustiš na mizi in nekdo jo bo vzel. Tako sva midva naročila tri porcije in pojedla le dve. Minuto kasneje je tretja porcija izginila.
Ravno v času najinega obiska je bil na Dunaju tudi shod v podporo beguncem iz Sirije. Udeležila sva se ga tudi midva. Shod je bil zelo miren, ljudje so se obnašali kulturno, peli so in nosili transparente, za njimi pa ni ostalo niti ene samcate smeti.
Ker pa je to blog o hrani, pa seveda ne sme manjkati niti poročilo o hrani. Seveda sva morala poskusiti nekaj tradicionalnih jedi …
… poskusila pa sva tudi nekaj modernih zadev ter …
… odkrila nekaj fantastičnih biserčkov. Ena izmed njih so limonade (eno limonado sem že naredila, poglej recept za Limetino limonado z rdečo grenivko in baziliko in jo naredi tudi ti), druga je smuti iz manga in ledenega jogurta <3 <3 <3, tretji pa krofi. Sicer ne maram krofov, ti pa so ODLIČNI.
Spodnji levi (Apple Crumble) je Domnov najljubši, zgornji levi (Double Chocolate) pa moj. Aaah, krofi! <3
Hvala za branje, za konec pa še nekaj utrinkov mesta.
Si že bil/a na Dunaju? Kako ti je bilo všeč? Sem kaj pozabila napisati? Povej v komentarjih.