Prejšnji teden sva z Domnom praznovala obletnico – rada se imava že kar 11 let! Zato sva se odločila, da bova najin poseben dan preživela posebno. S finim kosilom in z izletom. Odlično sva se imela. Te zanima, kaj vse sva pojedla in kje vse sva se sprehajala? Pridi in si poglej!
Domen ve, kako me razveseliti. Jap, najbrž tudi tebi ni težko uganiti. Najlažje me razveseliš s hrano. No vidiš, foodije, kar jaz vsekakor sem, res ni težko zadovoljiti. 😉 Vse, kar potrebujemo, je doživetje dobre in nove hrana. Raziskovanje novih okusov. Raziskovanje novih sestavin. Doživetje novega ambienta.
Za restavracijo Casa Mulata, ki se nahaja na Nazorjevi v Ljubljani, sva izvedela čisto naključno. Na enem izmed najinih sprehajanj.
Od zunaj izgleda prav prikupna. Glasba, ki se sliši, ko greš mimo, je prijetna. Ni vsiljiva, a vseeno dovolj opazna, da jo … no, pač slišiš. Ko sva jo opazila – nekaj mesecev nazaj – sva rekla, da bova šla sem na kosilo ob posebni priložnosti. Najina obletnica se nama je zdela dovolj posebna priložnost.
Predpriprave so bile dokaj neintenzivne. Vključevale so tri stvari:
- Ogled spletnega mesta … no, ne. Spletnega mesta si nisva mogla ogledat. Ker ga nimajo. Smola pa taka. Domen je našel le njihovo Facebook stran, ki pa ne vsebuje dosti informacij. To jim malo zamerim, ker si vedno rada ogledam ponudbo jedilnika pred odhodov v restavracijo. … Opa! Narobe! Smotka jaz! Ob ponovnem ogledu Facebook stran sem našla njihov meni! Juhu! 🙂
- Pogled v restavracijo skozi okno. Da, na pravi fizični lokaciji. Dan prej, ko sva šla spet na enega izmed sprehodov, sva se na kratko ustavila pred restavracijo in pogledala skozi okno. Izgledalo je svetlo in čisto. Prav vabljivo.
- Domen je prek Twitterja vprašal, če je kdo kdaj že bil v tej restavraciji. Dobila sva dve mnenji, ki nista bili čudoviti, slabi pa tudi ne. Dovolj dobro za naju.
Restavracija je latinskoameriška, ni le izključno brazilska, v kar te lahko napačno zavedejo prikupne stopnice, ki jih opaziš takoj, ko vstopiš v restavracijo. Kaj niso simpatične!? Najbolj se čutijo vplivi Brazilije in Dominikanske republike. V tem slogu sta okrašeni tudi steni – levo krasijo motivi iz Brazilije, desno steno pa motivi iz Dominikanske republike.
Vzdušje v restavraciji je čudovito. Oprema je svetla in barvita, prostor pa je čist, dišeč (ne smrdi po hrani kot v nekaterih restavracijah!) in prikupno opremljen. Pujski! 😀
Navdušena sem bila nad udobnimi klopmi, lepimi okraski in čudovitimi prti! Je pa eno vprašanje ostalo neodgovorjeno – kakšna je pijača, v katero dajo te dolge slamce!? Poglej, kako dolge so (čisto na desni)!
Ok, dovolj o notranji opremi. Itak moraš vse napisano preverit sam/a. 😉
Kaj pa hrana? Domen je pripravljen. Pa začniva. 😉
Za začetek sva se med vsemi koktajli – imajo veliko alkoholnih in nekaj brezalkoholnih – izbrala najbolj brazilskega med vsemi. Caipirinha koktejl. Narejen iz cachaca špirita, limete in ledu. Njam! <3
Dokaj močan, a odličen. Ker ga srkaš počasi, kot moraš pravzaprav početi z vsemi koktajli … se mi zdi, se ti led vmes topi in lepo redči pijačo. Všeč mi je predvsem limeta, ki lepo odišavi pijačo. Prav osvežilno.
Nadaljevala sva s predjedema. Domen je izbral ribjo, jaz pa mesno. Ja! Tudi meni se je zdelo čudno. Jaz ponavadi nikoli ne izberem mesne predjedi! Tak dan pač. Očitno.
Tople kozice s česnom in oljem so bile odlične! Ravno prav kuhane in ravno prav odišavljene s česnom. Domen je sicer pričakoval, da bodo še malo pikantne, jaz pa bi poleg pričakovala nekaj kruha, krutonov, kruhovih palčk.
Ker pa se jaz naročila izbor ocvrtih jedi in ker sva si obe predjedi delila, poleg kozic nisva pogrešala kruha. Bi pa najbrž ga, če bi oba jedla le kozice. Izbor ocvrtih jedi je vključeval brazilsko mesno kroglico (tisto, kar izgleda kot neke vrste čevap), piščančjo kroglico (piramidasto izgledajoče testo, ki je vsebovalo piščančje meso), zeleno banano (speštani okrogli cekinčki zgoraj desno), manioko (ocvrte kocke levo zgoraj) in odlično in zelo osvežujočo salso.
Meni je bila najljubša salsa. Osvežujoča in okusov polna omaka je bila čudovita! Manioka (berem, da iz gomoljev maniok izdelujejo tapiokino moko, ki ne vsebuje glutena) je bila fina, Domnu se je resnično prikupila. Razočarala me je zelena banana. Zdela se mi je preveč suha, preveč tanka in čisto brez teksture. Vem, da jo prodajajo v E’Leclercu – jo bom enkrat kupila in pripravila, da se prepričam, da ni tako slaba, kot je bila pripravljena tu. Piščančja piramidica je bila kar ok, morda preveč suha. Čevap pa je bil malo nenavadnega okusa in brez salse mi ne bi šel po grlu.
Po predjedi sva bila že kar sita. Kaj? Nisva navajena na tako količino hrane! Pa sva vseeno uživala tudi v glavni jedi. Oba sva naročila ribji jedi.
Jaz sem naročila enolončnico s kozicami in manioko. Kremasta omaka, narejena iz manioke je bila čudovita posteljica gamberom in manioki in bila je točno tako kremasta kot izgleda na fotki. Gamberi v omaki so bili sicer malo bolj gumijasti kot tisti v predjedi, a vseeno v mejah normale. To omako bi odnesla domov!
Omako so postregli z rižem. Odličen riž, ravno prav kuhan je bil, sem kar stresla v omako in premešala in vse pojedla do zadnje kapljice. Seveda je nekaj enolončnice poskusil tudi Domen. Resnično se je navdušil nad manioko. Kdo ve – se jo dobi v Sloveniji?
Domen je za glavno jed naročil lososa z mangovo omako s krompirjevim pirejem. Poglej si no ta lep krožnik! Te barve! File lososa je bil čudovito pečen, dobro začinjen in skupaj z mangovo omako za znort dober! Ja, tudi jaz sem ga poskusila. Pire je bil odličen kremast. Najboljša pa je bila ravno mangova omaka. Zaljubljena sem v mango! <3
Lahko dobim 10 litrov te mangove omake za domov? 😀 Jap, TAKO zelo obožujem mango.
Sladice najprej nisva nameravala pojesti v restavraciji, saj sva imela sladke načrte za kasneje. Potem pa sem na meniju prebrala Mangov mousse in bilo je odločeno. Nisem imela izbire. Mangov mousse je izbral mene. Domna pa čokoladni mousse.
Samo tako mimogrede, kakšni lepi kozarčki! 🙂 Sem jih že našla v E’Leclercu … 😉
Čokoladni mousse je bil fin. Nič kaj pretresljiv, a poln okusa in zelo nasiten. Nad količino sem bila zelo presenečena. Odličen bi bil kot samostojna večerja. Ja, saj vem. Ampak sam sem že rekla, da pojem majhne porcije!
Mangov mousse je bil božanski! <3 Spodaj je bila nežna krema, zgoraj pa mangova omaka. Ja, še 10 takih kozarčkov bi, prosim. Hvala. :p
Preden zaključim z recenzijo restavracije Casa Mulata pa še pogled na prečudovit lestenec. Enostavno wow. Kajne?!
Zadnji dve fotki iz Case Mulata sta fotki toaletnih prostorov. Čisto! Prijetno! Ker o kakovosti restavracije veliko povejo toaletni prostori.
Ocena
- Hrana?: Hrana je bila odlična. Navdušile so me kozice, kremasta enolončnica s kozicami in mangov mousse.
- Ambient?: Zelo prijeten in barvit s čudovito energijo.
- Postrežba?: Zelo prijazna, profesionalna in prijetna.
- Gremo še kdaj?: Zagotovo pridem še na piadizzo, feijoado, virgin pino colado in spet na mangov mousse.
Skupna ocena restavracije je dobra 4. Ambient, energija, postrežba in nekaj jedi si sicer zaslužijo 5. Za še natančnejšo oceno bom morala pa še kdaj it. Jap, se bom žrtvovala. 😉
To pa še ni vse!
Najin poseben dan se ni zaključil s kosilom v Casa Mulata. Šla sva še na izlet. Na Bled.
Vreme je bilo sprejemljivo. Pihalo je le malo, mrzlo ni bilo, deževalo tudi ni, sončno pa tudi ni bilo. Vendar nama vreme ni pokvarilo sprehoda okoli jezera. Malo sva se pogovarjala in obujala spomine, malo sva se pogovarjala o prihodnosti in veliko opazovala okolico. Priložnosti za veliko lepih fotografij zaradi slabe svetlobe ni bilo, pa sem jih vseeno nekaj naredila.
Po nekaj fotkah Bleda pa sledijo še …
… fotke kremšnite! Seveda. 😀 Poleg je sveže iztisnjen sok iz rdečih pomaranč. Njam.
Ker pa z Domnom nisva čisto normalna, pa še fotka mene, medtem ko fotkam kremšnite …
… in fotka Domna, medtem ko fotka mene, ko fotkam kremšnite. 😀
Pravijo, da sva prav luštna! 😀
Takole, današnji blog zapis je napisan. Hvala, ker me bereš. 🙂