Ne ne, ne bom govorila o ostrih nožih, vročih ponvah in še bolj vročih pečicah. Niti o vseh malih brazgotinicah in nenazadnje urezninah na mojih prstih – vsaj tokrat ne. Tokrat bom govorila o premagovanju strahu pred novimi okusi.
Navada je železna srajca
A: Kakšen strah neki? Saj me ni strah, le ne maram kuskusa, pa ingerja, pa koriandra. To je res zanič.
B: Pa si že kdaj poskusil kuskus? Pa ingver? Pa koriander?
A: Ja, seveda. Enkrat v restavraciji! Ingverja sicer ne. Ga samo pogledam, pa vem, da je zanič.
Tak dialog ni nobena redkost. Ljudje smo bitja navade in navade je težko spremeniti. Le zakaj bi jih, če je pa tako kot je, čisto v redu.
Povprečen Slovenec ali Slovenka odrašča z govejo juho, praženim krompirjem, fižolovo juho, marmeladnimi palačinkami, segedinom, jabolčnim štrudlom in pečenko.
Ker sem pač le ena povprečna Slovenka in sem odrasla v tipični slovenski družini, se mi zdijo vse naštete jedi super. Nič nimam proti njim. Rada jih imam. Res. Se ne hecam! Ampak jem pa tudi še kaj drugega.
Svoboda izbire
Vedno sem rada kuhala. Ko pa sem se odselila na svoje in začela kuhati zase in za Domna, se je pa strast do kuhanja še povečala. Kar na enkrat sem bila prosta. Ni mi bilo treba več misliti na to, da bom ugodila mami in očetu, ki sta pač navajena jesti, kar pač jesta že 60 plus let. Ni mi bilo treba uporabljati le peteršilja, ker je to pač edina dišavnica, ki jo mami pozna. Niti mi ni bilo treba uporabljati le svinjine, govedine in piščanca, ker je pač to tisto, kar mami kupuje in kuha že nešteto let. Vse prepreke so bile odstranjene in odprlo se mi je čisto novo obzorje.
Spoznavanje novih okusov
Ampak! Vem, da obstaja ogromno nekih začimb, dišavnic, zelenjave in sadja, pa rib in mesa.
Ampak, kakšnega okusa pa so te nepoznane jedi? Kakšna bo hrana, če uporabim začimbo, ki je ne poznam? Kaj pa naj uporabim namesto vegete (ki je zaradi obilice soli in ostalih kemikalij res nezdrava!)? Saj jed ne bo istega okusa! Nekaj bo zagotovo manjkalo. Okus, ki ga poznam že od rojstva je odličen – vse je ravno prav slano, ravno prav sladko, super je.
Točno to si misliš, kajne? Sem uganila? Se ti ravno to podi po glavi?
Trenutek poguma in odločitve
Se spomniš trenutka, ko ti je bilo prvič v življenju dovoljeno iti v šolo brez mame ali očeta? Se spomniš trenutka, ko v avtu ni bilo nobenega drugega kot le ti, ko na sovoznikovem sedežu ni bilo niti inštruktorja, niti mame ali očeta? Kako neverjetno vznemirljivo in obenem strašno je bilo?
Se spomniš kako se počutiš tistih nekaj sekund, ko je pred teboj nekaj novega in neznanega, nekaj strašnega, a tako vabljivega? Tisti dragoceni trenutek, ko ugotoviš, da v naslednjem trenutku tvoje življenje ne bo več isto, da se bo vse spremenilo za vedno?! Se je ta majhen trenutek poguma poplačal? Je bilo vredno premagati tisti strah? Tisto negotovost?
Prvič brez spremstva v šolo, prvič samostojno v avtu je enako kot poskusiti nekaj novega v kuhinji. Takrat ti je mama rekla, da bo vse v redu. Takrat ti je inštruktor rekel, da obvladaš pravila in avto in da je vozniški izpit tvoj.
Poskusiti ni greh
Tokrat ti jaz rečem – vse bo v redu. Poskusi nekaj novega. Poskusi novo dišavnico, novo začimbo, novo zelenjavo, novo stročnico. Zakaj pa ne?! Imaš dober razlog, zakaj ne? Če ne, potem naredi ta “usodni” korak!
Si predstavljaš, kako grozno bi bilo, če bi te v šolo ves čas spremljala mama. Da bi te ves čas okoli vozili starši. Koliko novih stvari in doživetij bi ti bilo prikrajšanih. Koliko lepih trenutkov se ti je zgodilo samo zaradi tistega enega samega trenutka poguma in odločnosti?
Enako je v kuhinji – neverjetno, koliko novih okusov te čaka! Koliko oooh in aaah-ov. Koliko novih tekstur in vonjev. Res se splača. Zato le pogumno! Daj mi roko, spoznajva nove okuse skupaj. Poskusi tudi tiste recepte, v katerih so sestavine, ki jih ne poznaš, vse se dobijo v Sloveniji. Poskusi nekaj novega. Ne bo ti žal.
Če pa imaš kakšno vprašanje, pa le vprašaj. Ready? Pojdiva.