Aaah, ta Brazilija! V to državo sem zaljubljena že 20 let. Da bom pred obiskom Brazilije vseeno že malo začutila in okusila to državo, sva se z Domnom odpravila v prvo in za sedaj edino brazilsko restavracijo v Ljubljani. Vanjo sem stopila z velikimi pričakovanji, iz nje pa izstopila zadovoljna.
Da, z Brazilijo in vsem brazilskim sem fascinirana že mnoga leta. Vse od nekega mirnega nedeljskega popoldneva, ko sem z očetom gledala formulo 1 in opazila dirkača z lepo rumeno čelado. Da, to je bil Ayrton Senna, najboljši voznik formule 1 – ever! Ena mojih želj je, da bom enkrat stala ob njegovem grobu v Sau Paulu. Tudi to bo prišlo na vrsto. Enkrat. Do takrat pa … brazilska hrana v Ljubljani!
Brazilsko restavracijo sva obiskala ob praznovanju najine obletnice – 10 let, juhu! Lačna sva bila, fotoaparat sva imela s seboj (čeprav je zmanjkalo baterije po treh fotkah – res slabo planiranje – in sem ostalo pofotkala s telefonom!), bila sva pripravljena.
VEDNO, ko grem jest kam ven, preverim ponudbo na spletu, zato sem se že doma spoznala s principom Rodízio restavracij, ki bazira na konceptu all-you-can-eat solatno-zelenjavnega bara. Sicer pa ti, ko se usedeš za mizo, zelo prijazen natakar razloži princip Rodizio restavracij, ti pa najprej izbereš tip hodov (mesni, ribji ali vegi) ter število hodov (2 hoda = kosilo, 6 hodov = razvajanje, 10 hodov = omojbog). Na mizi te čaka tudi semafor – mali leseni valjček z rdečim in zelenim koncem, z njim signaliziraš natakarju, kdaj imaš dovolj.
Pravo brazilsko doživetje ne bi bilo tisto pravo doživetje brez najbolj znanega brazilskega koktajla Capirinho. Sestavljen je iz brazilske vodke Cachaça, limete, rjavega sladkorja in veliko ledu. Mnjam! Ampak – res je močan! Uf!
Z Domnom sva se odločila za mesni meni s šestimi hodi. Deset hodov se nama je zdelo res malo preveč in oh oh oh, kako prav sva imela! Že 6-hodni meni je bil (skoraj) preveč.
Ambient v restavraciji je prijeten, glasba je nežna brazilska bossa nova. Prostori so čisti, prav tako toalete, kar je za marsikoga – tudi zame – odraz čistoče celotne restavracije.
Sedaj pa hrana! Začela sva z obiskom vabljivega in lepo osvetljenega solatnega bara. Jedi so bile lepo aranžirane, ravno prav tople ali hladne in kar je zelo pomembno, solatni bar je bil čist.
Ker so riž, fižol in meso tipične brazilske jedi, sem se odločila prav za riž in fižolovo omako. Ohohoh, kako je bila dobra! Fižol je bil kuhan perfektno, omaka je bila ravno prav gosta in sladka, čisto nič dolgočasna in res odlična. Poskusila sem tudi gobjo-mesni brazilski stroganov, ki je bil nežnega okusa, prijetnih tekstur in čisto nič smetanovski. Pikantna (res blaga) omaka je bila odlična pomaka za meso. Seveda pa ne gre niti brez solate, češnjevci in rukola so bili odlična izbira.
Na skrajnem delu bara pa sem opazila nekaj nepoznanega. Palmito. To so palmove srčike, ki rastejo lekjedrugjekot v notranjosti palme. V Ekvadorju so se lotili načrtnega vzrejanja palm prav zaradi teh srčik in ravno njihovi produkti so danes najbolj dostopni in razširjeni po svetu. Palmove srčike se največkrat jedo prav v solati in take sem jedla tudi jaz.
Okus te zanima? Palmito je srednje mehak – tekstura je podobna artičokam. Je nežnega, malenkost kiselkastega okusa. Palmito je zaradi svoje osvežilne note prav čudovit dodatek k fižolovi omaki, rižu in mesu. Te srčike so me res navdušile!
Pa preidiva k “bistvu”. Meso, meso, meso. Tega ti k mizi prinesejo posebni natakarji, t.i. pikadorji. Kosi mesa so nataknjeni na veliko nabodalo (ti se ob rotiranju počasi pečejo na ti. charrusco žaru), pikador pa ti pri mizi odreže kos ali dva. Med vsemi kosi mesa (nekaj svinjine, govedine, purana in jagnjetine) so bile najboljše klobasice in govedina s česnom. Purana, ovitega s slanino, sem zaradi alergije na purana preskočila, Domen je bil z njim zadovoljen.
Po tri-kratnem obisku solatno-zelenjavnega bara in po petih oziroma šestih kosih mesa je prišel čas za predajo. Včasih, ko sva pojedla mnogo več, bi najbrž še nadaljevala, a tokrat je bilo vsega dovolj (tisti dan sva pila samo še čaj, pa čeprav sva šla sem na kosilo!). Semaforček sva oba obrnila na rdeče, prostor – čeprav ga ni bilo, pa sva ga vseeno našla nekaj, hehe! – je bil le še za sladico.
Sladica je bil na žaru pečen ananas, posut s cimetom in rjavim sladkorjem. Še en ohohoh moment! Ravno prav pečen in mehak, ravno prav sladek in nežno parfumiran kos ananasa mi bo še dolgo ostal v spominu. Poglej si no to krasoto!
Od vsega, kar sem poskusila v restavraciji, mi je bilo najbolj všeč ravno vse nemesno. Naslednjič, ko bom zašla v to restavracijo, si bom privoščila ribje kosilo (2 hoda) in nekajkratni obisk solatno-zelenjavnega bara ter seveda tudi ananasovo sladico. Mmm, ananas!
Ocena
- Hrana?: Meso me ni navdušilo, vrhunska je bila fižolova omaka, palmito in ananas.
- Ambient?: Prijeten in čist ambient ter sproščeno ozračje.
- Postrežba?: Prijazni in profesionalni.
- Gremo še kdaj?: Zagotovo še kdaj, a le ob kakšni posebni priložnosti.