V letošnjem pomladnem tednu restavracij sva z Domnom obiskala restavracijo Cubo v Ljubljani, v preteklem tednu pa sva obiskala restavraciji Valvas’or in JB. V nadaljevanju sledijo fotografije vseh jedi, opis okusov in skupna ocena obeh doživetij.
Restavracijo Cubo nisva obiskala načrtno. Prijatelja sta za isti čas rezervirala dve lokaciji in nama odstopila odvečno (hvala Miha in Kaja :)). Fotogalerijo si oglej v temle albumu, na kratko pa lahko rečem, da je bil mesni meni boljši in predvsem v primerjavi z ribjim dosti bolj bogat in dodelan. Splošni vtis je bil dober, ozračje v redu in postrežba prijazna.
Obisk tokratnih dveh restavracij pa je bil načrtovan. Obe rezervaciji sem opravila prek e-maila, kar mi je popolnoma ustrezalo. Zmenili smo se v dveh, treh sporočilih, brez dolgovezenja in kompliciranja, odgovorili so hitro – še isti dan – in bila sem navdušena. Super prvi vtis.
Najprej sva odšla v Valvas’or, dva dni kasneje pa še v JB.
VALVAS’OR
Velikokrat sem šla mimo te restavracije v stari Ljubljani, a vanjo nisem nikoli pokukala. Na lokacijo sva na lep, a mrzel torek, prišla nekaj minut prekmalu in na to naju je opozorila hostesa in prijazno rekla, da lahko narediva še en krog po Ljubljani ali pa se usedeva. Ker je bil po dolgem času spet sončen dan, sva izbrala še en kratek sprehod.
Ko sva končno vstopila, sva se usedla v spodnji del restavracije, kamor so nas posedli vse, ki smo naredili rezervacijo na Teden restavracij. Vzdušje v restavraciji je bilo prijetno, iz zvočnikov je zvenela nežna jazz glasba (ne, ne tista zoprna jazz glasba, ki ti gre skozi ušesa). Mize so postavljene ravno prav daleč ena od druge, tako da se nisem počutila utesnjeno.
Restavracija je lepo urejena, pogrinjek je bil eleganten – enostaven, a prefinjen. Pribor je bil čist, kozarci pa bili čisti in svetleči. K hrani so pripravili vinsko spremljavo, a sva oba izbrala le en kozarec belega vina. Žal se ne spomnim, katero je bilo. Ups.
V Valvas’or-ju so na teden restavracij nudili izbor med dva menijema, mesnim in ribjim. Vzela vsa oba, vsak svojega – jaz ribjega, Domen pa mesnega. Mesni je bil v primerjavi z ribjim boljši, bolj dodelan in bolj bogat. Očitno je to pravzaprav že standard. Zakaj, ne vem, kajti tudi ribje jedi so lahko prav čudovite.
Pred predjedjo sva oba dobila pozdrav iz kuhinje.
Pozdrav iz kuhinje je bila sirova krema z gorčičnimi semeni z zimsko zelenjavo in bučnimi semeni. Jed je bila osvežujoča, okusi so se dopolnjevali, dobro sta si “nasprotovala”mehak sir in hrustljava zelenjava.
Ocena: 4/5
Ribja predjed je bil obetajoč uvod v ribji meni.
Lososov tatar z avokadovo kremo, peno iz hrena in hrustljavim sipinim kruhkom je bila prijetna jed, a le, če si tatar premazal po celem kruhku. Kruhek sam je bil malo izsušen, a s premazom se tega ni opazilo. “Hecna” jaz, da sem ga poskusila samega.
Ocena: 4/5
Glavna jed ribjega menija je bila na izgled prav lepa.
Hobotnica v panko drobtinah na grahovem pireju s svežim ribezom in metinim oljem je bila na eni strani sveža, na drugi strani zelo močna jed. Obožujem grah, zato sem se te jedi veselila. Prezentacija jedi mi je bila všeč – kako malo je potrebno, da narediš barvni kontrast, ki poboža naša estetska čutila – tri jagode ribeza so naredile čudež. A okusi. Oh ti okusi. Pire je že bil kremast in njegova tekstura prijetna, a po okusu je bil malo premalo definiran. Če bi ga pripravljala jaz, bi mu dala več moči, več okusov, vsaj malo več soli in/ali popra. Zakaj ribe tlačijo v drobtine, mi ni čisto jasno. Hobotnica je bila mehka (nikakor gumijasta, kot je velikokrat), a ne razumem, zakaj so jo dali v drobtine. Nobena riba ne potrebuje cvrtja, s tem ubiješ ves njegov okus. Pri tej jedi sem pogrešala tudi nek osvežujoč element, ki bi prebudil celotno jed. Ki bi osvežil sladkobo grahovega pireja in močne okuse panirane hobotnice. Mali metin listek in tri ribezove jagode so bile premalo.
Ocena: 3/5
Predjed mesnega menija je bila kombinacija zemeljskih okusov.
Mariniran račji carpaccio s cvetačo in cvetačno kremo z lisičkami in pestom (ki ga žal nisem znala razbrati, je bil morda peteršiljev pesto?) je bil predstavljen lepo, vrhunsko. Račka je bila sicer čisto nepresenetljiva, cvetača za moj okus malo pretrda, lisička pa gumijasta. Pohvalila bi kombinacijo okusov, ki bi z dodelano obdelavo lahko prav resnično navdušila.
Ocena: 3/5
Glavna mesna jed je bil najboljši krožnik večera. Jap, vključno s sladico.
Počasi kuhana telečja ličnica na kolerabinem pireju z glazirano šalotko, zelenjavo in rdečo peso so bila nebeško mehka in so se kar stopila v ustih. Če znajo kaj kuhati v takih posh restavracijah, so to zagotovo mesne jedi, večurno počasno kuhanje naredi svoje in meso je res vrhunsko. Domna so sicer zmotili mastni deli mesa (pojedla sem jih jaz, ja), to je bila pa njegova edina pripomba na ta krožnik. Morda bi lahko pokomenitrala le – a le v primerjavi z ostalimi krožniki! – malo preveliko gnečo na krožniku; veliko različnih okusov, tekstur, ki pa so se vseeno lepo ujemali.
Ocena: 5/5
Sladica je bila enaka na ribjem in mesnem meniju.
To sladico so poimenovali domači ananasov sladoled na čokoladnem piškotu z mascarpone kremo. Prezentacija je dokaj simpatična, to je pa tudi vse, kar je bilo simpatično na tej jedi. Čeprav sirovo-čokoladno pecivo samo po sebi ni bilo slabo – v spodnjem piškotnem delu sem našla celo koščke čokolade – se s sladoledom ni ujemalo niti na papirju. Sladoled sicer ni bil slab, a bi bil lahko malo bolj okusen. Jaz bi morda piškotno-čokoladno pecivo postregla s pečenim svežim ananasom, nanj pa kapnila malo ananasovo-maskarponejeve kreme?
Ocena: 3/5
JB RESTAVRACIJA
Dva dneva po obisku Valvas’or-ja sva obiskala znamenito – med 100 najboljšimi na svetu! – restavracijo. Pričakovanja so bila velika. In joj, kakšno razočaranje. Pravzaprav ni bilo nič narobe, nič pa ni bilo izvrstno. Tako izvrstno, kot se za restavracijo takega slovesa spodobi. Najboljši del te izkušnje je bilo prijazno osebje, čudoviti toaletni prostori in samo doživetje biti v JB restavraciji.
Meni (na voljo je bil le en, mesni meni) je bil sestavljen iz treh jedi, k posamezni jedi pa so podali še ustrezno vino. Po prijaznem prigovarjanju (ja, pravi mojstri znajo prodati) natakarja sva vzela eno vinsko spremljavo, ki pa jo je razdelil med nama – vsakemu je k vsaki jedi postregel polovično porcijo vina. Meni je bilo res odlično prvo vino, ki je spremljalo predjed. Seveda (sram me je, ja) spet ne vem, katero vino je to bilo.
Vzdušje v restavraciji je bilo prijetno. Nežna glasba v ozadju je bila ravno pravšnja, strežno osebje je bilo nadvse prijazno in simpatično. Skoraj neopazno in neočitajoče so pospravili pribor, ki naj bi ga uporabia pri predjedi, pa ga nisva – jaz sem pustila žličko, Domen pa vilico. Ups.
Pa preidiva k hrani. Joj prejoj. Od JB-ja sem pričakovala več. Dosti več. Res dosti več. Okusi so bili čisto zadovoljivi – nič ni bilo res narobe – niso pa bili čisto nič posebni. Zdi se, da so si predstavljali, da jih bodo obiskali le ljudje, ki niso vajeni posebnih okusov in so zadovoljni z vsem? Najbolj so me razočarali pri prezentaciji. Del vrhunskosti je tudi prezentacija, kajne? O čem govorim, si oglej v nadaljevanju.
Najslabše izgledajoča jed dneva je bila predjed. Videti je skozlano. Poglej si no tole. In ne, ni problem v slabi fotografiji. Žal.
Hrane nikoli ne enačim z izgledom. Burata (google pravi, da je ta sir mešanica mocarele in smetane) s pečeno papriko, melancanino kremo in gobami, olivnim oljem ter dimljeno vodo že zveni posh. Okusi sicer niso napačni, je pa celotna jed ene same pocaste teksture, ven izstopajo le gobe (?). Ne bom se delala, da vem, kako bi tole postregla, da bi izgledalo lepo. Ok, morda bi kruh, ki so postregli poleg, popekla, nanj postregla malo sira, ga prelila z malancanino kremo in okrasila z gobami? Ne vem, morda.
Ocena: 3/5
Juha, juha, juha. In ohtakoopevani raviol mojstra Bratovža.
Sicer ne bi šla stavit (ker je nisem še poskusila – a to sploh prodajajo v Sloveniji?), a najbrž je še juha iz konzerve bolj okusna. Tale bučna juha z domačim raviolom, polnjenim z bučo in grenkimi mandljni in s slovenskim bučnim oljem je bila prijetne kremaste teksture, se je okus nekje na poti do najine mize izgubil. Juha je bila vodena (ne po teksturi, po okusu) – kot, da so jo dolili, ker so je naredili premalo? Ni bila ne sladka. Ni bila ne grenka. Tudi soli ta juha ni videla. Pa raviol! Raviol je bil razkuhan! Buče in mandljev v raviolu nisem našla.
Ocena: 1/5
Glavna jed je okus po juhi mičkeno popravila.
A le mičkeno. Poglej si no tole. Nalašč nisem fotkala celega krožnika. Predstavljaj si, da je tole postavljeno na eno tretjino ovalnega krožnika. Si ne moreš? Verjamem. Sicer s počasi pečeno teletino v omaki z luštrekom, krompirjevo kocko z rožmarinom, korenjem iz žerjavice ni bilo nič zelo narobe. Meso je bilo okusno in mehk. Krompir pa moja mami naredi boljšega. Korenje z žerjavice? Če že tako rečejo. Zelo osnoven nedeljski krožnik, ki izgleda zelo meh me ni navdušil, prezentacija pa še manj.
Ocena: 3/5
Sladice v meniju v okviru Tedna restavracij ni bilo, sva pa si z Domnom želela popraviti okus in sva zato naročila tale tris.
Borovničeva panakota, browni s slivami in maskarponejevo kremo ter ananasov sorbet je bila odlična izbira. Prvi krožnik dneva, ki je navdušil. Tudi prezentacija je vsaj tri ravni boljša. Morda so meni za teden restavracij delali pripravniki? Sladice pa se je potem le dotaknila roka mojstra Bratovža? Morda. Panakota je bila sicer čisto običajna panakota, sorbet je bil zadovoljiv – boljši od ananasovega sladoleda v Valvas’or-ju – najbolj pa je navdušil browni in kombinacija čokolade in sliv. Browni močnih okusov je zbalansirala maskarponejeva krema in prav spoznanje, da se imata čokolada in slive rada, sem vzela s seboj.
Ocena: 5/5
Valvas’or restavracija si je skupno prislužila slabo štirico, JB pa zelo slabo trojko. Vsekakor je bil obisk Valvas’or-ja bližje pričakovanjem, JB pa je popolnoma razočaral. Škoda. Ker sem prepričana, da je sicer v JB-ju boljša hrana. S tako res ne morejo biti med 100. najboljšimi na svetu! Za obisk pomladnega Tedna restavracij 2016 tako priporočam obisk Valvas’or-ja, JB pa lahko čisto brez slabe vesti preskočiš.
Jap, tudi mi smo bili letos nad JB zelo, zelo razočarani…daleč od dobrega, da o osebju ne govorim. Do zdaj najslabši meni za teden restavracij.
Ma ja, ne vem, zakaj se ne potrudijo … Morda je kaj bolje v redni ponudbi. Ampak me čisto nič nima, da bi sploh še kdaj šla.