Blog 057: Lizarran

, 8. Sep 2017 | No Comments

Lizarran je ne več tako nova španska restavracija v Ljubljani, kjer naj bi se dobila najboljša paella v Ljubljani. Ker sva oba z Domnom nora na dobro paello, sva se nekega izredno vročega junijskega dne odločila, da greva preverit, če je na tem kaj resnice. Pa poglejva.

Ko so Figovec najprej “zaprli”, se je transformiral v Curry Life Figovec. V kratkem času njihovega obstoja tam, mi je uspelo curry poskusiti le enkrat. Bil je dober, pravzaprav pa nič resnično posebnega. Ko pa se je Curry Life preselil v hotel Park, je Figovec začel gostiti Lizarran. Kar nekaj časa sva načrtovala obisk, pa nama načrta dolgo časa ni uspelo uresničiti. Dokler nisva imela enkrat v bližini opravka ravno v času kosila. Pa sva vstopila in poskusila dve tipični španske jedi.

A preden sva v roke sploh dobila meni, je mene navdušil ambient. Odlično, moderno, elegantno urejen prostor je bil prijeten in vabljiv. Čeprav je bilo v času kosila, ni bilo gneče. Zato sem lahko naredila nekaj fotk in se navduševala nad elegantnimi podrobnostmi.

Jaaa, tak zid iz opek bi imela tudi jaz! Bil bi čudovito ozadje za fotografiranje. Pa poglej si no te črne ploščice. Čudovito!

Po pojdiva k hrani. Takrat so še nudili dnevna kosila, a odločila sva se raje za ponudba à la carte.

Še pred tem sva dobila pozdrav iz kuhinje, kar je vedno luštno presenečenje. Prijazen natakar nama je prinesel polnjene paprike. Ker je bila sezona polnjenih paprik takrat šele pred nami, se je meni, kot ljubiteljici paprik, ideja zdela fenomenalna. Oooh, filane paprike!

Bile so čisto v redu. Nič posebnega, pravzaprav prav povprečne.

Potem pa sva najprej naročila Malvazijo ter veliko vode, potem pa dve tipični španske jedi. Obe jedi oba z Domnom dobro poznava, nikoli pa nisva jedla originala. Pripravljenega s strani strokovnjakov, ki vedo, kako ga naredijo doma, v Španiji.

Za predjed sva naročila gaspačo. Paradižnikov gaspačo sem do sedaj vedno jedla le doma. Vedno sem ga pripravila sama in v izredno vročih poletnih dneh je fenomenalen. To poletje sem pripravila še eno različico, z rumenimi paradižniki in rumeno papriko.

K gaspaču sva dobila še salso, mešanico zelenih in rdečih paprik ter paradižnika. Zelo bledo izgledajoča juha je bila razočaranje. Bila je brez okusa, kot da bi bila le mešanica paradižnika in kumare. Če bi jo delala jaz, bi jo dosolila in dodala nekaj kisline. Za boljši okus bi bilo dovolj že nekaj kapljic limoninega soka in ščepec soli. Ki pa je na mizi ni bilo!

Da bova naročila paello ni bilo debate. A katero? Kolebala sva med tremi vrstami paelle: mesno, morsko ali mešano. Na koncu sva se odločila za morsko – poletje je bilo takrat še pred nami, morski okusi pa kričijo poletje. Na paello sva čakala kar nekaj časa – kot se za paello pravzaprav spodobi – potem pa dobila tole.

Lepo servirano paello v veliki ponvi, okrašeno s školjkami in škampi. Kljub na prvi pogled dokaj majhni porciji – ki pa naj bi bila dovolj za dve osebi – sva imela dovolj. Paella je bila malenkost presuha, malenkost premalo soljena in malenkost preveč pečena. Na sredini se je prijela na dno in okus je bil na meji med ok in zažganim.

Morski sadeži, uporabljeni za pripravo, so bili zagotovo mešanica zamrznjenih sadežev. Gumijasti sicer niso bili, predvsem gamberi pa so se med kuho skrčili na miniaturne gamberčke. Prav tako sem pogrešala več zelenjave. Več sočnosti. Več okusa. Sama delam boljšo. 100%. Če bi pa že morala priporočati paello v restavraciji, bi raje priporočila tisto v Cantini Mexicani na Knafljevem podhodu.

Sladica je ob obiskih restavracije nujna praksa. Odločila pa sva se za crème brûlée.

Sladica, ki na vroč poletni dan čudovito osveži, je lahko zelo dobra ali pa zelo slaba. Krema mora biti gladka, skoraj svilnata, pokrov pa lepo hrustljav. Krema v tej sladici je bila skoraj grudasta, pokrov pa pravzaprav ravno pravšnji. Če bi morala priporočit crème brûlée, bi te raje poslala k Binetu, kjer naredijo perfektnega ali pa celo v Piazzo (kjer zafrknejo le s skorjo, saj kremo zalijejo z alkoholom in zažgejo, kar na sladici pusti segret in plavajoč alkohol in o pokrovu ni ne duha in sluha … a krema je fantastična).

Nobena moja recenzija restavracije pa ne mine brez pogleda v toaletne prostore. Prijetno. Čisto. Pohvalno.

Kaj lahko torej rečem o Lizarranu? Obdržijo naj prostore in strežno osebje, zamenjajo naj kuharje. Toliko potenciala, pa toliko napak! Potrebujejo malo več poskušanja (gaspačo), malo več pozornosti (paella) in več potrpljenja (sladica). Potem pa morda bo. A za zdaj tu najboljše paelle v Ljubljani ne najdeš.

Ocena

  • Hrana?: Za trojkico. Ogromno možnosti za izboljšave!
  • Ambient?: Prečudovit in prijeten.
  • Postrežba?: Prijazna.
  • Gremo še kdaj?: Dvomim.

Skupna ocena placa je trojka. Dokler ne zamenjajo kuhinjskega osebja, odhoda tja ne priporočam.

Print Friendly, PDF & Email

Leave a Reply