Nisem verjela, dokler nisem poskusila: vrtnarjenje je čudovit odganjalec stresa! Vsakodnevna skrb za rastlinice pomirja, ponos, ko nekaj celo zraste je pa neverjeten. Ko bom enkrat živela v hiši z nekaj zemlje, bom imela svoj pravi vrt. Do takrat pa bom skrbela za svoj mini-vrt, ki se nahaja na balkonu. Jap, tudi na balkonu se da vzgojiti marsikaj.
Vse svoje življenje pred prihodom v Ljubljano sem živela v hiši, kjer smo imeli tudi svoj vrt. Če pomislim za nazaj, se spomnim, da na njem nisem kaj prida naredila, sem pa nanj po pridelke redno in z velikih veseljem hodila. Vedno so mi bile na razpolago dišavnice, solata je z vrta dišala najlepše. Tudi danes mi mami še vedno prijazno in z velikim veseljem podari kakšen pridelek. Poglej si no te dobrote! Najboljše je res prav z domače tržnice!
Sedaj z Domnom živiva v stanovanjski hiši, okoli katere je dovolj zemlje samo za nekaj rožič in tri smreke, za katere skrbi upokojena soseda. Za rožice namreč, ne smreke. Te rastejo same. Bolj slabo in počasi, ker tam spodaj res ni veliko zemlje, pa vseeno.
Na jugo-zahodni strani najinega stanovanja sta dva balkona. Da, dva. Ker je med njima pregrada (nosilna stena menda). Na tistem, na katerega prideš iz kuhinje imava že več let mizico in stole, kjer jaz v lepem in toplem presedim veliko časa. Na zraku. Kjer si predstavljam, da ne živim v stanovanju, ampak v hiši.
Drugi balkon, na katerega prideš iz dnevne sobe, je bil dolgo časa prazen, le poleti se je na njem občasno znašlo stojalo s perilom. Ko pa sem predlani začela gojiti dišavnice in so mi kar fino uspevale, pa je naslednje leto dobil nov namen. Takole stojalo za začimbe mi je Domen kupil predlani. <3
Lani pa sem svoje vrtnarske sposobnosti nadgradila. Kajti – gojenje dišavnic? Kljukca! Jap, najboljše je, če se stvari dogajajo počasi. Najprej skrbiš za nekaj čisto malega, da vidiš, če imaš pravo lego stanovanja zaradi sonca in drugih vremenskih vplivov, potem pa dodajaš in dodajaš.
Lani sem tako poleg dišavnic gojila še mnogo druge zelenjave. Super so mi uspevali češnjevci, solate, bučke, feferoni in paprike. Oh, kako sem bila ponosna! Tako zelo, da sem zacvilila od navdušenja vsakič, ko je zrasel kak nov paradižniček ali feferon. Lahko si kar predstavljaš, kolikokrat je to bilo …
Prvič v življenju sem tudi posadila in vzgojila svojo lastno solato. Takega občutka sposobnosti pa še ne! In ne moreš verjeti, bila je 100x boljša od kupljene!
Vsi lanski dosežki pa so mi letos dali dodatna krila. Odločila sem se, da bom letos posadila vse, kar sem že lani in še več.
Lani jeseni sem vse dišavnice razen rožmarina, ki je uspešno prezimil in letos spet zacvetel, poslala v dišavniška nebesa (e.g. porabila sem jih). Poleg rožmarina sem hotela prezimiti še jagodo (lani sem imela eno samo samcato, ki je obrodila najboljše sladke jagode na svetu!), pa mi ni uspelo. 🙁
Sem se pa letos lotila vzgoje svojega feferona. Iz enega rdečega feferona sem ven stresla (feferon povaljaj med dlanema, mu odreži del s peljem in ven stresi vsa semena) vsa njegova semena. Čez noč sem jih namočila v vodo, potem pa večino vode odlila, ostalo pa posadila v lonček zemlje. Vmes sem zemljo nekajkrat pokapala z nekaj vode. Po približno 10-ih dnevih so se prikazali prvi poganjki! Bila sem popolnama navdušena! Hmmm, opažam, da me vrtnarjenje ves čas navdušuje. Kako zabavno! Nekaj poganjkov, ki so izgledali najbolj močni sem presadila v večjo posodo, potem pa te še v večjo, kjer bodo, upam!, zrasli in obrodili svoje male rdeče feferonče. Takšni so poganjki izgledali po približno enem mesecu.
Na začetku maja pa je prišel čas za pripravo nove sezone. Najprej sem pospravila balkona (ter pomila okna in ograjo ter tla), potem pa šla v nakupe. Nekaj plastičnih loncev sem že imela od lani, nekaj novih sem pa letos še dodatno kupila. V nakupe sem šla v Bauhaus na Rudnik.
Kupila sem sadike cepljenega paradižnika, koničaste paprike, jagod in še dišavnice (timijan, meta, okrasni peteršilj, bazilika) ter semena redkvice, solatne mešanice, berivke, rukole in redkvice.
Vse sem iz avta znosila v prvo nadstropje. Da, tudi 40 litrov zemlje. Dvakrat! Girl power FTW! Kupila sem Substralovo zemljo za paradižnike in ostalo zelenjavo. Je zelo univerzalna in izredno bogata. Tudi z gnojili. Ki imajo svoj vonj. Ker imam mini-vrt na balkonu, sem en ves teden vonjala pognojeno zemljo. Kar ni bilo ne meni, ne Domnu preveč prijetno. Vendar pa se kljub temu splača potrpeti, sploh če veš, da vonj izgine in da bo zato pridelek še boljši.
Plastične posode, ki jih uporabljam so namenjene prav gojenjem rastlin. Spodaj imajo luknjice za odtok odvečne vode, saj rastline zgnijejo, če imajo preveč vode, ki nima kaj odtekati. Velikost posod je pomembna, več ima rastlina prostora, večja bo in večje pridelke bo imela. Kakšno prostornino in koliko sonca potrebujejo rastline si preberi na spletnem mestu Eko dežela, kjer je ogromno nasvetov za vrtnarje začetnike.
Sejanja sem se lotila pozno popoldne, malo pred sončnim zahodom. Ker balkon gleda na zahod, rastlinic nisem želela mučiti in jih takoj izpostavljati visokim temperaturam in soncu, zato sem jih posadila, ko je bilo sonce že manj močno in v zahajanju.
Sadiko ponavadi kupiš v majhnem lončku, presadiš pa jo v večjo posodo. Jaz to naredim tako, da v posodo najprej dam nekaj zemlje, potem z levo roko nežno primem rastlinico in lonček, v kateri je, jo obrnem na glavo. Z desno roko potem posodico potegnem in v roki mi ostane le sadika obkrožena z zemljo. To postavim v posodo, kjer je že nekaj zemlje in z lopatko okoli nje razporedim še toliko zemlje, da je sadika z zemljo popolnoma obkrožena. Posodo postavim na njeno mesto – prej seveda določim mesto vsem posodam – in ko posadim in pospravim orodje, preostalo zemljo in balkon pometem, zalijem s postano vodo. In potem jim še rečem – da, z rastlinami se pogovarjam, – pridno rastite in delo je končano.
Sadike sem seveda dala vsako v svojo posodo. Paradižnike sem razporedila v dve večji posodi, v večjo sem ob robu posejala tudi redvice, saj sta paradižnik in redkvice dobra soseda. Da, paziti je treba tudi na to, kdo je komu simpatičen. Kdo bi razumel te rastline … Ponavadi so vse te informacije navedene na vrečki semen. Presadila sem tudi feferona, preostale sadike pa odnesla domov.
V večje posode sem posadila tudi bučko ter papriko in pa posejala rukolo, mešano solato, špinačo in berivko. Rukola v posodi v spodnjem desnem kotu fotografije že kuka na plano (fotkala sem nekaj dni po sejanju, ko sem videla, da so se vse sadike prijele).
Ker sem letos začela kuhati še toliko več, sem začela uporabljati še toliko več dišavnic. Ker sem jih imela preveč za na ubogo malo poličko in nisem želela, da se potikajo po tleh, sem si omislila police. In to ne navadne police, saj nočem vrtati v steno. V Obi sem šla po samostoječe police, sicer namenjene arhiviranju in shranjevanju v garažah in skladiščih. Sestavila sem jih, jap Domen je pomagal le pri zadnjem sestavljanju sredinskih ležajev in polic, ter jih postavila na balkon z izhodom iz kuhinje. Postavila sem jo na desni rok balkona.
V večji posodici sem presadila jagodi, dišavnice pa so prav tako dobile vsaka svojo posodico. Vsaka jagoda je dobila svoje mesto in dišavnice prav tako.
Samostoječe police sem najprej dala na desni rob balkona, potem pa po nekaj dnevih opazovanja ugotovila, da nimajo dovolj sonca, pa sem jih prestavila – bilo je enostavno, te police so zakon – na desni rob balkona in sedaj dišavnice in jagode uspevajo prav čudovito.
V štirih tednih se je na mini-vrtu zgodilo marsikaj. Marsikaj je že pokukalo na plan, marsikaj je že zraslo. Ker je tale zapis MNOGO daljši, kot sem mislila, da bo, bom v naslednjem tednu napisala še enega in v njem pokazala nekaj najnovejših fotografij mojih malih rastlinic.
Hvala za branje in še vprašanje – imaš tudi ti svoj vrt ali mini-vrt? Zapiši v komentarjih!