V Restavracijo Hotela Marina v Izoli hodiva že več kot deset let in spodobi se, da končno opišem in pokažem, s čim vse se tam lahko pocrkljaš, zakaj se njihove ponudbe še nisva naveličala in zakaj se tja res splača it. Tokrat je bila tema večera #izmorjanakrožnik.
Da v Restavracija Hotela Marina hodiva že več let, priča eden mojih prvih blog zapisov. Leta 2015 sva šla z Domnom tja praznovat moj rojstni dan. Kaj sva takrat pojedla, si poglej v zapisu Rojstni dan v Izoli. V zapisu si lahko prebereš tudi nadvse simpatično zgodbico o tem, kako sva leta 2005 kot popolna kulinarična bleferja čakala na eno izmed njihovih jedi. So bili polži ali testenine? Preberi in se smej. Jaz se še vedno. Nato pa pridi nazaj in si poglej, kaj sva v Izoli pojedla le nekaj dni nazaj.
Da obožujem morje, ni skrivnost. Da obožujem hrano, pa tudi ne. Kako fino je, ko se okusne hrane lotiš po sprehodu ob morju in počitku v parkcu 15 m stran od hotela, pa najbrž sploh ni treba izgubljat besed. Ampak to velja le, če je hrana dobra. Prav tako postrežba. In pijača.
Interier in pogrinjek
Restavracija Hotela Marina (hotel s štirimi zvezdicami) se nahaja kakšnih 20 m stran od morja. Med uživanjem v hrani lahko gledaš na morje! Restavracija hotela je odprtega tipa, goste pa sprejemajo od 12. ure naprej. V času poletne sezone je rezervacija nujna.
V toplih mesecih je zelo lepo sedeti na terasi, v hladnejših pa je čisto lepo tudi v notranjosti hotela. Vedno je zelo čisto in urejeno, tudi glasba je le v ozadju in ne moti pogovora. Tudi ko sva v notranjosti hotela, nikoli ne smrdiva po hrani. Kar res ni tako samoumevno, kot bi človek pričakoval.
Tokrat sva pojedino začela z aperitivom. Jaz sem naročila šampanjec, Domen pa gin tonik. Sicer gin tonika ne pijem, zanimalo pa me je, kakšnega okusa je tonik z baziliko. Wow! Čudovit je! Upam, da ga najdem v Leclercu.
Prt je bil tokrat v malo temnejšem tonu kot ponavadi in prav lep je. Taka klasična barva. Na mizi je bil še pribor, kozarci in pa olivna olja (njihovo hišno, česnovo, čilijevo in limonino in pa sol). Česnov diši prav božansko!
In že sva pri prvem razlogu, zakaj hodiva v Restavracijo Hotela Marina že leta. Njihov kruh. To ni kar tako en kruh, to je Kruh z veliko začetnico. Če zapreš oči in pustiš, da se ti kruh stopi na jeziku, začutiš maslo. Tako zelo dober je res konstantno že vsa ta leta leta in vedno se ga prav veselim. Ja, nikoli ne pustiva niti kosa, tako zelo odličen je!
Strežba
Kar malo sram me je priznati, ker bo zvenelo voajersko … ampak kaj naj, če imam dober spomin za obraze! Ko človek hodi v neko določeno restavracijo, si zapomni tudi strežno osebje. Vsi so že leta odlični, ustrežljivi, prijazni in vedno vedo, kaj priporočiti. Tokratnega natakarja Sebastijana se z Domnom spomniva še iz časov, ko je le pobiral krožnike, sedaj je pa med vodilnimi v strežnem osebju. Jap, kako gre čas! In z njim pridejo tudi izkušnje. In super ravnanje z gostom. Tokrat in še ničkolikrat prej! Strežno osebje res naredi izkušnjo!
Hrana
V Restavraciji Hotela Marina se glavni chef Ivica Evačić Ivek drži enostavnega načela. Hrana je sezonska, pripravljena z lokalnimi sestavinami, jedi pa so pripravljene pred postrežbo, saj se pogrevanja ne gredo. Enostavno. In vedno najboljše.
Moram priznati, da sva bila v Restavraciji Hotela Marina že enkrat prej – leta 2014, če se ne motim – na degustacijskem meniju, ko so naju postregli z ribjimi in mesnimi jedmi, nekaj predjedmi in sladico. Spomnim se, da sva nadvse uživala. Ker sva takrat popila skoraj vse, kar je sodilo k jedem, sva naredila super odločitev in v hotelu tudi prespala. Ja, tudi sobe so lepe, čiste, prostorne in še z razgledom na morje. Ja, če bi se kdaj poročila, bi si želela, da sem na poročno noč prav v tem hotelu!
Tudi tokrat sva bila deležna degustacijskega menija. Najprej sva uživala v dveh hladnih predjedeh, nato v dveh toplih, sledila je morska glavna jed in nato sva vzdihovala še pri sladici. Ampak pojdiva lepo po vrsti.
Najprej sva dobila tunin krožnik. Neke vrste suši krožnik. Na krožniku je bila tuna, marinirana v soji, z riževim mlekom pripravljeno kremo črnega česna, wasabijem in mikrozelenjem. Krema črnega česna je bila fantastična! Skupaj z wasabijem in rahno pikantnim mikrozelenjem je bila tuna prava bomba okusov. In prav krema črnega česna je bila prva ljubljenka večera! Priznam, če bi bila doma, bi ta krožnik polizala do čistega! Aaah, te manire.
Potem, ko naju je prišel že na začetku pojedine pozdravit glavni kuhar večera Ivo Tomšič, ki je v Restavracijo Hotela Marina prišel pred pol leta – prej je na noge postavljal ljubljansko Sorbaro, kamor sva z Domnom tudi že šla – je prišel razložit tudi drugo hladno predjed.
Dobila sva vsega po malo. Spodnji krožnik so razne ribje solate. Imava hobotnico v solati – ravno prav kuhana, nič trda na ugriz in ne razkuhana, sardon z zelenjavo, gambera, doma pripravljeno ribico z zelenjavo (kot tista iz konzervice, pripravljena v Delamarisu!, le da je boljša) in pa bakalar. Nadvse všeč mi je bil gamber z ravno prav okisano zelenjavo. O bakalaju je imel največ besed Domen. Ker ga njegov oče dela doma – in uporabi le polenovko, česen, olivno olje, sol poper in česen, je vse, kar je v vseh ostalih bakalajih dodano res odveč. Čeprav je bil ta bakala dobro začinjem je bil tudi meni čisto preveč mlečen. Čisto preveč mazljiv in čisto preveč dodelan. Raje imam(o) bolj rustikalnega.
Na drugem krožniku vidiš karpač brancina in pa repke škampov. Repki škampov s poganjki česna in limonino-olivno omakco so bili tako sveži, tako mehki, tako čudoviti! Drugi ljubljenec večera! Še dobro, da sva imela tisti božanski kruh, s katerim sem pomazala limonino omako. Pravo zlato!
Nato smo s hladnimi predjedmi zaključili in sledile so tople predjedi. Pred prvo toplo predjedjo nam je Sebastijan postregel z novim kozarcem vina. Tokrat sva dobila Pucerjevo malvazijo letnik 2017, ki ima kar 13,5% alkohola. Pripravljena je brez ojačevalcev arome in je tako lepo sveža, da bi jo kar pila in pila. Zagotovo je bilo to vino večera! Sicer sva ob prijazni in podrobni predstavitvi vseh vin uživala. Res neverjetno, kako različna so lahko bela vina med seboj.
Prva topla predjed je bila gratinirana polenta z bakalajem, rakovo omako in črnimi tartufi. Spet prava poslastica. Čeprav bi marsikdo pomislil, da mi bodo najbolj všeč tartufi, sem vzdihovala predvsem nad rakovo omako. Tako zelo kremasta, tako zelo dišeča in tako zelo pomazljiva s koščkom kruha! Odlična, čisto nič grudasta, je bila tudi polenta, ki se je z vsemi ostalimi okusi zelo dopolnjevala. Polenta je čisto podcenjena! Tako je, rakova omaka je bila naslednja ljubljenka večera!
Druga topla predjed je jed, ki jo jeva že leta. V paradižnikovi omaki so se kopali ozki rezanci tagliatelle, družbo pa so jim delali repki škampov, gamberi in vangole. Ta pašta je prava mala poslastica in poleg kruha je to tudi ena tistih jedi, zaradi katere se v Restavracijo Hotela Marina vračava in vračava. Nikoli se jih ne naveličaš!
Pri njihovih paštah mi je všeč tudi to, da vanje redno umeščajo sezonske sestavine. Eden najboljših časov v letu je, ko spomladi – okoli mojega rojstnega dne – z Domnom proslavila začetek pomladi s pašto s šparglji z morskim dodatkom. Njam! Če slučajno študiraš – ja, še z enim koščkom kruha sem do čistega pomazala krožnik. Tako dobre omake je greh ne pomazati do čistega!
In sva že pri glavni jedi. Glavna jed je bil v soli pečen brancin. Tega je iz soli odkopal in serviral najin Sebastijan, poleg pa nama je postregel z mešanico zelenjave, ki je bila navse čudovita. Ne smem pozabiti niti tistih nekaj kapljic olivnega olja prek ribe, ki jo naredi vrhunsko. Kombinacija krompirja, bučk, paprike, čebule in češnjevih paradižnikov zasvoji! Odlično sodi k dišeči, mehki in sočni ribi. Če še ne poznaš ribe, pečene v soli, je sedaj skrajni čas!
Po kratki pavzi in pogovoru o do sedaj okušani hrani – moja najljubša tema! – sva z Domnom opazovala še ljudi v restavraciji, ki se je ob večerji do konca napolnila. Veseli me, da ljudje cenijo dobro hrano!
Pred uradno sladico sva za pocrkljat dobila malinino-metin sladoled, ki je bil predvsem zaradi mete čudovit! Nisem ne vem kakšna ljubiteljica sladoledov in res me vedno navduši prav tisti sladoled, ki ima nekaj več. Meta in malina sta fantastičen par!
Kulinarično razvajanje sva zaključila s sladico, sestavljeno z dvema komponentama. Sladica, pripravljena s tremi vrstami čokolade – temno, mlečno in belo z malinino kremo je bila dobra, a meni presladka. Navdušil pa me je sladoled, pripravljen le z dvema sestavinama – z 72 % čokolado in vodo – na čokoladnem drobljencu z svežima malinama, ki je bil odličen zaključek večera. Sladoled je bil fantastično kremast in resnično namenjen vsem ljubiteljem temne čokolade, torej meni. Prečudovito!
Toaleta
Wc za goste restavracije se nahaja v hotelu, mimo recepcije in po stopnicah. Vedno me navduši kavč, ki je ob vhodu v žensko toaleto. Človek bi se po razvajanju kar ulegel nanj. Toalete so bile tudi tokrat, kot tudi vedno, čiste. Prav neznačilno pošpricano je bilo le ogledalo. Ah te ženske – bolj so spedenane na ven, večje packe so!
Ocena
- Hrana?: Fenomenalna – od prvega, do zadnjega krožnika. Med najboljšimi je bil kruh, krema črnega česna, repki škampov z limonino omako in poganjki česna, rakova omaka pri polenti in sladoled iz temne čokolade.
- Ambient?: Zelo prijeten, čist, prostoren, ne preveč glasen in zračen. Pa še ob morju je!
- Postrežba?: Ne le tokrat, strežno osebje se vedno izkaže. So prijazni, ustrežljivi, znajo svetovati in so hitri, profesionalni in taki, kot morajo biti.
- Gremo še kdaj?: Zagotovo! To, da jih od leta 2005 vsaj dvakrat letno obiščeva, že kaže, da so vredni obiska. Kdaj greš tudi ti?
Hahko noč in nasvidenje!
